Leto 1988: stara država, gnila Jugoslavija, diktatura....oziroma kar je pač bilo. Partija je imela kongres in tam je bil Vinko Hafner iz Stražišča v Kranju. Tisti Vinko, ki je bil močan, vpliven, v vrhu jugo in slovenske politike. Pa je upal s prstom požugati človeku, ki je potem dokončno "razhajkal" Jugo in za povrh še sejal razdor in smrt in...Ja, Vinko je še živ. Nič ni kradel, nič ni bogatel, nič več grmel proti komu ali za koga. Živi s svojim delom, ideali, zgodovino. Zaradi prsta gre v anale. Ker si je upal...

Leto 2013, 35 let kasneje: nova država, politika pa korumpirana, pokvarjena, nesposobna .... kot pravijo državljani. Ali pa tudi ne: časi se ponavljajo! Zopet država visi nad prepadom, zopet si nekdo iz Stražišča upa (?!?) ali kakorkoli si to tolmačite. Alenka Bratušek ni Helena Blagne ("Nocoj sem prvič rekla da"), je bolj Vinko Hafner. Čeprav se je ona v Stražišče priselila, je močnemu gospodu Zoranu pokazala prst. Dobesedno kot Vinko? Niti ne, tako bolj po žensko, zvito in prikrito - a jasno.

Ljudje smo pa isti. Nismo mogli razumeti, zakaj se bivša država končuje v krvi in zločinih in bedi in trpljenju navadnih ljudi in danes ne razumemo, kaj se gredo politiki novega časa v svojem boju za stolčke, položaje, kongrese, funkcije, vplive. Bomo zdržali vse to? Moramo. Zgodovina se ponavlja, kot tragedija ali kot farsa - izberite sami!