Človek je tudi čustveno bitje. Konec koncev sem prav na spletni strani mojega kluba izvedel, da je mogoč razlog serije porazov v prvi ligi "čustvena izčrpanost"! Sam nisem bil, nisem in ne bom nikdar čustveno izčrpan, ko gre za Triglav. Moj klub. Naš klub. In če sem še decembra zapisal, da me na izredno skupščino kluba ne bo, da ne bi kakorkoli vplival ali motil nove vodstvene ekipe, zdaj vendarle reagiram - čustveno.

Sram me je, da do danes nisem prejel (pa čeprav le formalnega) vabila na izredno skupščino kluba, ki se mu reče Triglav in je bil lani star 90 let.

Sram me je, da nisem bil vreden niti ene vrstice pojasnila, navodila, kako naj se poslovnim iz kluba, ki je (tudi) moj in vedno moj bo.

Sram me je, da nisem bil vprašan po svojo uradni in na izredni skupščini prebrani odstopni izjavi, ki je predpogoj izvolitvi novega vodstva, ki mu - iskreno in popolnoma - želim vse dobro.

Sram me je, da danes, v petek 20.januarja, ne vem in ne morem zvedeti, kdo bo vodil klub, kdo tvori nov UO, kdo želi pomagati, koga moram podpreti.

Sram me je, da skupščina (pa čeprav formalna, izredna) ni bila do danes nikjer predstavljena vsebinsko. Kako bodo člani kluba lahko sodelovali, glasovali, verjeli?

Sram me je, da nihče od sedanjih ali bodočih vodilnih ni zmogel enega samega klica, ene same besede o tem, kako izpeljati mirno in odgovorno dejanski prenos vodenja na novega predsednika.

Sram me je, da o skupščini mojega kluba nič ne vem in nič ne vedo tudi tisti, ki naj bi na njej sodelovali in ki bi jo naj pripravili.

Sram me je, da tole sploh pišem. Ker trmasti navadno ne podležejo čustvom. Ampak: res sem bil predsednik le nekaj dni ali ur - a do takrat in takrat in tudi pozneje sem ravnal odgovorno, korektno, častno.

NI ME SRAM, DA IMAM TRIGLAV RAD. DA ZANJ NAVIJAM. DA ZANJ IN Z NJIM TRPIM. ZATO SPOROČAM VSEM, DA TRIGLAVA NE DAM. NIKOMUR IN ZA NOBENO CENO.