Občinski uradniki (za časa slavnega urbanista Šanca Nadižarja) so se čudili, ko je Križnarjev travnik moral postati zazidljiv. Moral: ker je bilo tako ukazano. Zaman je bila javna razprava o tem, da je na poplavnem travniku pač ob hujšem dežju jezero, ki so ga kasneje obiskali labodi - sila kapitala je rodila svoje. Kdo je dal kaj komu in kako v žep, ostaja uganka. Če je dal....?

Kako je potem bilo z dovoljenji? Povedala so samo eno: na Križnarjevem travniku vode ni. In so zgradili dva dvojčka, ker vode ni. In so plavali temelji pod vodo. In plavata objekta ob vodi in pod vodo. Ampak: stroka je rekla, da vode ni. Kdo je koliko komu kdaj in zakaj in kako plačal, ostaja uganka. Če je ...?

Danes je tisti zadnji v verigi manipulacij z zemljiščem kjer gradnje do rešitve problemo z vodo od Stražišča do Žabnice ne bi smelo biti, prodajalec. In ponuja stanovanja in kaže sliko. Toda čas je, da se ljudem ljudje zasmilijo. Ker so usmiljenja vredni tisti, ki bodo sledili prevaram do konca in gledali na vse skupaj z napačne strani.

Vse to se je lahko zgodilo, da bo nekdo padel v past, ki se ji reče "maček v žaklju" ali v tem primeru: hiša na vodi. In bo to plačal. Takrat se bo vedelo kdo in zakaj in komu. Vse bo jasno. Ostala bo samo ena skrivnost, ki se ji reče "delovanje občine, države, stroke" : lumpariji. Razen, če namesto dvopičja nepostavimo enačaj - država, občina, stroka=lumparija. Kdor je na poplavnem travniku zgradil ta stanovanja, kdor je dovolil kar je bilo dovoliti treba in kdor je verižil s temi zemljišči, si zasluži samo eno kazen: do konca svojih dni naj v njih stanuje.