Recimo, da v nekaj ali nekoga verjamete. Bog ali človek ali predmet ali pojem ali ... prepuščam svobodo. Recimo, da hodite po to vero ali zaradi vere v cerkev, tempelj ali pa na sprehod ob reki ali v temno sobo - k sebi. Nekje je neka osnova, ki jo v življenju ljudje zaznamo in sprejmemo. Vse ostalo je človeška navlaka, včasih tudi zloraba. Je bog v tej ali oni cerkvi, v tej ali oni molitvi? Zopet: prepuščamo svobodo, a nekje ima vsakdo neko oporo.

Vsakdan nam slika toliko podob, da se človek tega "nečesa" še bolj oklene. In se ozre okoli sebe, po tem našem mestu, po tem prelepem okolju, po teh pridnih ljudeh, po Kranju: ali nam ni lepo? Ali ni lepo živeti tukaj? Ali ni dobro, če smo prijatelji, bratje, sosedje, ljudje?

Razkroj vrednot pa se dogaja tako vzporedno kot jih ljudje častimo, sprejemamo za svoje. Zato v tem našem okolju mirno gledamo "plenilske pohode oblastnikov", ki smo jih mi izbrali. In če sem še bolj aktualen: dojemamo, da tudi civilna družba hodi po poti razkroja. Če v klubu, ki združuje največ ljudi, otrok, mladostnikov, trenerjev, pristašev starši pretepajo trenerje, igralci pa soigralce, je alarm jasen, glasen. A čreda, raja, "nepomembneži" se bodo še naprej drli na tribuni in hodili na volitve, rezultat je podoben. Če molče sprejemaš razkroj, postaneš del njega. Zamenjaš vrednote. Sprejmeš druge. In potem ni spovedi, ki te opere grehov. Ni cerkve kjer najdeš uteho. Je le spoznanje, da si v življenju postal sluga drugih ljudi in ne svojih načel.

Komu torej zaupamo danes? Koga ali česa se oklenemo? Kam zatečemo? Za koga "navijamo"!? Nove generacije prihajajo za nami, so že tu. Mlad fant je odšel iz Kranja tepen in z grenkobo v srcu: tukaj je nasilje nekaznovano!? V Kranju!!! Nepomembna zgodba ob vsem kar se nam dogaja? Ne. Vsaka je pomembna. Vsi smo v njih. Ker nas gledajo otroške oči tistih, ki nas bodo nasledili. V dobrem in slabem.