Bil je nagelj v grbu in praznik sredi poletja. Bili so časi temačnega socializma, ko so ljudje....No ja: pustimo zgodovino, a osamosvojitev je odnesla nagelj iz kranjskega grba in vrnila zgodovinskega orla (malce po nemških vzorcih, kaj hočemo) in praznik se je spremenil v počastitev Prešerna. Ki ga vsi Slovenci častijo na dan smrti (?), mi pa njegovo rojstvo (!). Ampak je v Kranju umrl in bi torej morali... no, tudi to malo zmedo pustimo ob strani, zdaj je poletje. Konec julija je "žurka", veselica, rajanje, pijančevanje ali...

Poskus, da bi ostanek nekdanjega kranjskega praznika zavili v celofan lepih namenov, je vsakoleten. Pa ne gre za kako poduhovljeno dogajanje, ampak za mize, klopi, stojnice, pivske pipe in to je to. Kranj se v nekaj dneh spremeni predvsem v eno veliko gasilsko veselico kjer je "umetnost" sicer tudi poudarjena, je pa povsem nepotrebna. Prava stvar je bila in je veselica, srečevanje ljudi, ki so še doma in ne na dopustih. Udeležence merijo v deset tisočih in klasika je tudi pijača v potokih.

Prav je, da ima Kranj tudi poleti srečanje ljudi, ki v njem živijo in vseh ostalih. Pozimi je to Prešernov smenj, ki je mnogo bolj vsebinska, čeprav tudi ljudska, množična prireditev. Tudi takrat pridejo tisoči, a je dogajanje mnogo bolj pestro, manj zabavnjaško. Kranfest pa je zlasti velik biznis kjer nekateri služijo, da je veselje. Prav je tako: kruha in iger tudi v Kranju!

Če smo s poletnim gledališčem dobili priložnost, da slišimo in vidimo kaj dobrega, Kranfest ostaja priložnost za pozdrav z znanci, prijatelji in še kom. Tudi to je v teh časih nekaj.