Bil je lep jesenski dan. Martin je že spremenil mošt v vino, mene pa je prijatelj Brane povabil, da gremo malo proti Primorski, v Vipavsko dolino. Brane je krasen fant, pravi partner. Sem pa tja mu nakažem kak milijon, on zaposli kakega mojega sorodnika, leta in leta sodelujeva. Brane je rekel, da bo družba prava: gredo njegovi ta glavni v firmi pa moji ta glavni lahko pridejo. In sem jih seveda povabil, Brane je velikopotezen. Joj, kako smo ga včasih srali (oprostite izrazu) po tujini, ko je še pripravljal strokovne ekskurzije! No, pa še nekaj ostalih ta glavnih iz moje okolice je bilo tudi povabljenih. Male ribice, kaj bodo oni - ve se, kdo je glavni! Meni so taka povabila všeč tudi zato, ker je avtobus. Mislim: ker nas pelje avtobus. Pa ni treba mojega Aligatorčka zalaufati, tako gre lažje. In smo jo udarili proti Primorski, sami ta pravi. Smo šli najprej k Branetovemu žlahtniku in, no ja, saj vemo, kako to gre: ma bomo enega tega, dijo mijo pa enega onega, brez druzga...In smo ga, tega, onega in tretjega. Je teklo zastonj vince kot namazano in smo prijetno klepetali. Brane je dec: firmo dobro pelje, zna se obnašati, ni stiskaški kot bi bil s Kašarije doma! No, mogoče edino prigriznili nismo kaj konkretnega na začetku in meni to ne naredi dobro. Pa potem čin-čin pa na zdravje pa dejmo ga pa...opaaa.Med prijatelji je lepo, kmalu sem bil prešerne volje! In smo se potem premaknili v eno drugo klet, scenarij pa isti: bomo tega, ta je dober - pa onega tudi, saj je zastonj in Brane časti, res je pravi...

Tako je to na Primorskem. Kakšno je bilo vreme, se niti ne spomnim. Vem pa, da sem potem padel v tisto moje razpoloženje, ko je ves svet moj. Kaj eno mesto, kaj vasica pod gorami, vseeee, ejga, vseee je to naše! In sem že slutil, da se ne bo dobro končalo...Potem se pa spomnim, da me je nekdo odložil pred domačo hišo. V vasi, ne v mestu, to pa že vem. Sem se kar zlil iz avta ven. Kdo je vozil in kako sem prišel iz kleti na plano in potem v avto in z avtom do doma in...pojma nimam. Pa saj smo bili prijatelji v kleti, potem se že ve, kako se lahko konča vse skupaj, a ne? No, skratka: doma sem pač bil, ko sem bil in kakršen sem bil. A smo, a nismo!? A vladamo - a drugi vladajo? Meni je Vipavska dolina všeč, to pa že lahko zapišem. Danes pa ne smem pozabiti podpisati računov, se jih je nabralo. Brane res časti, a nič ni zastonj. Pa saj ne gre iz mojega, raja časti! Vesel sem, da imamo tako lepo domovino in vino in da imam tako dobre prijatelje.

Uganka Trme: kdo bi morda napisal tak spis? Ne veste? Pomagamo: ni reven, je bogat..!