Če se sprehajate po Kranju, boste zlahka srečali nekdanjega majorja JLA, ki je bil kasneje v ujetništvu "jugo-vojske" v Sarajevu od koder je pobegnil. Ker je premalo streljal po slovenski vojski ipd., je bil obdolžen izdaje. Svoje vojaško življenje je končal potem v slovenski vojski, danes je Kranjčan. Med nami živi zadnji poveljnik vojašnice v Kranju, blizu pa tudi slavni general JLA, ki je bil kot poslanec proti osamosvajanju Slovenije, zdaj bije bitko za svojo (tudi slovensko) penzijo...

Po prazniku se vedno začenjajo zgodbe o tem, kdo je zaslužen za svobodo in novo državo. Tisti, ki smo v Kranju takrat kaj počeli, imamo marsikaj povedati. Ne o zaslugah in podvigih, bolj o človeških usodah ljudi, ki so morali v hipu izbrati stran. Do včeraj so bili "narodna vojska" in potem so bili v trenutku "sovražna okupatorska vojska". Človeške usode mnogih so v luči izbiranja prave strani vedno najbolj zgovorna slika zgodovine in časa.

Mnogi, ki se dolga leta že trkajo po prsih, na vprašanje: "Kje si bil med vojno za Slovenijo!?" odgovorijo megleno. Se ne spomnijo. Niso počeli nič posebnega. Da nas je bilo vse strah, je logično in človeško. A tudi Kranj je imel svoje stiske, svoje usode, svoje zgodbe. V njih je malo tistih, ki danes na proslavah nosijo kravate in so prepričani, da so se tudi borili. Vsaj v mislih, tudi prav.

V Kranju imamo Slovenski trg z lipo, ki jo je zasadil župan Gros po osamosvojitvi in Sloveniji v čast. Isti župan ni dovolil, da bi revolucionarni kipi iz obdobja bivše države končali na smetišču. To je eden najbolj zdravih pogledov na življenje in zgodovino. Slednjo vedno pišejo zmagovalci.

Zato tudi v teh dneh velja povabiti na kavico nekdanjega majorja JLA in človeka, ki zase pravi, da ne more reči od kod je doma, kaj je in ...definicij sploh ne mara. Je preprosto Kranjčan. Zaslug si ne lasti in ničesar ga ni sram. Mnogi bi za taka občutja dali veliko. Nadomestijo pa jih lahko le s pripenjanjem zaslug, da so nam priborili to kar imamo....