Recimo: delate vse življenje kot kovač. Vihtite kladivo. Vedno bolje vam gre. Izkušnje. Moč. Znanje. Potem pa se tresete za "penzjon". Ker boste kladivo vihteli stari 65, 70 let!?

Pa poglejmo, kako gre to v politiki. Nekoč je bil v Kranju župan, ki je bil samosvoj. Milo rečeno. Pa so se ga veliki šefi izza kulis naveličali in izumili svojega. Bil je direktor trgovine z avti in servisa, a vedno za stvar. In je postal župan. Tri mandate!? Po enem so ga isti mojstri, ki so ga naredili is političnega plastelina, odpisali. Pa se je vrnil. Kranjčanom se smeje v brk, živi pa ... no, ja: saj poznamo zgodbo. Vmes so še afere in aferice: vedno je denar zraven. Vedno je korist zraven. Mi pa na volitve in: glas za mohanglerstvo.

Pa je tudi ena gospa, Savinjčanka. V Kranju je ustvarila družino in v Ljubljani kariero. Verjetno niti sama ne more več našteti s kom je vse bila v političnem zakonu. In v zakonu je tudi prešuštvo, če gre za politiko. In te varajo in ti varaš in hokus pokus -si predsednica vlade. Malo vzameš, malo daš in to je to. Potem pa se zopet kolesje zasuče, primeži primejo, ti pa si rečeš: dost vas mam, grem v Bruselj! In ob tem še čakaš na novo politično poroko z novim šefom in...

To je politika, kovač pa tolče vsak dan. Pa ga komajkdo ceni ali opazi. Politike opazimo vsi. A po stari kranjski navadi znamo "šankirati" o marsičem, odločati o ničemer. Zato smo brez tržnice, avtobusne postaje, brez športnega centra, brez...Kot bi rekli nekoč "i nikome ništa" ali po naše: vse je isto, vse se ponavlja. Politiki, ki jih izumljamo se učijo na nas. Priletijo kot meteorji in se na koncu raztreščijo na prafaktorje. Med tem pa treščijo nas po glavah, oslepijo s sijem in bliščem.

Zakaj smo v Kranju tako slepi? Tako zabiti? Tako brezbrižni? Tako ponižni? Dva politika sta nam že dala odgovor. Ker nam je mogoče prodati vse. In se nam smejati v brk. Letos bodo kmalu četrte volitve. Pa ponovimo vajo!