Odkar sem zvedel na klubski spletni strani, da bo skupščina 19.3.2012, sem skušal od kluba (preko klubskega elektronskega naslova) dobiti kakršnokoli gradivo, kakršnokoli informacijo o skupščini kjer naj bi klub dobil novo vodstvo. Logično bi sicer bilo, da bi mi kot legalno izvoljenemu predsedniku (pooblastila sem prenesel na Bena Fekonjo že lani) klub sicer sam po sebi poslal vabilo in gradivo pravočasno. Spodobilo bi se, da bi me nosilec mojih pooblastil pisno ali ustno ali kakorkoli obvestil, kako naj na skupščini zadevo opravimo mirno, civilizirano, gosposko - če hočete! A "kadrovika" Miro Matijaševič in Beno Fekonja sta pozabila, da sem ju v Triglav povabil in privabil jaz. Pozabila sta, da je med ljudmi treba ohraniti dostojanstvo in potrebno dozo spoštovanja, ki ju jaz do njunega truda imam in jo bom imel. Res je, da gre le za formalnost, a gre tudi za ljudi. In jaz sem človek, ki sem s Triglavom živel desetletje in več vsak dan. In zato terjam spoštovanje, ki mi gre po funkciji, če ga ne morem dobiti kot človek. Zato bom do ponedeljka temeljito razmislil o svojem odstopu in o tem, komu klub prepuščam(o). Ker hinavščine ne prenesem. Ker zahrbtnosti ne poznam. Ker me je sram tudi za tistega, ki sem mu leta in leta plačeval kavico, danes pa ne zmore niti odgovoriti predsedniku kluba.

Masikdo bo zaključil, da sem "kalimerovsko užaljen"! Imel bo prav: zame je tak odnos žalitev. Ne zame osebno, je žalitev za moje delo. Za to, da ima klub NOGA (ki sem ji s sodelavci dal vsebino, sam pa ime)! Za to, da ima Triglav trmo, ki sem si jo izmislil kot še marsikaj drugega. In še več te trme imam tudi sam. Povsem razumem strahopetca, ki se skrije pred odgovornostjo v mojo senco in zraven kriči, da mu ne pustim na sonce. Povsem razumem preračunljivca, ki je za evro več pripravljen kimati vsakomur in mu lesti v ...! Nobena človeška reakcija mi ni tuja in tudi sam sem ravnal mnogokrat slabo, človeka nevredno - o tem ni dvoma.

Nikdar pa si nisem mislil in nikdar pričakoval, da bo kdo do mojega deleža (slabo in dobro bodo merili drugi) vzpostavil tak poniževalen odnos. Zato bom iz Triglav odšel kot sem vanj prišel: ponosno! In če mi to bodoče vodstvo onemogoča, tudi prav. Še enkrat več bom dokazal in pokazal, da vsakomur lahko pogledam v oči, da nikdar ne bežim pred soočenjem z resnico. Ta je vedno lahko boleča za vsakogar, tudi zame. Sram me je, da sem šele zdaj dojel kakšne ljudi imam okoli sebe in sram me je zase. Ker sem veliko večino teh sam povabil v klub, sam verjel vanje in še vedno verjamem. Ker dejansko sam nisem več pomemben.

Miran Šubic imam svoj ponos, trmo, svoj jaz. Na svidenje v ponedeljek!