Če hodiš na tribuno v kranjski Športni center, vidiš in zveš vse živo. In nogomet še vedno zanima največ ljudi v športni družini. Tudi v (ne)srečnem Kranju kjer si takega kluba to okolje preprosto ne zasluži. Triglav sodi v nogometni svet, ne med zaplankane primitivce. Ampak: vaško okolje nam diha za vrat! Ne samo na igrišču, tudi ob njem. Igralci si sami plačujejo priprave kot v rekreativnih ekipah. In ob polčasu se kuhajo za VIP goste klobase. Kuha jih kar žena enega od članov UO NK Triglav Kranj. Prva liga, na zdravje! Da ne bo nesporazuma: vse pohvale, priznanje, občudovanje. Take ljudi si Triglav zasluži. Ker se vse lahko začne tudi pri klobasi, ali ne? Ampak: kam gremo? Kdo smo in kaj smo? Kaj hočemo? Vaško gasilsko veselico v Športnem centru? Za zdaj imamo psovke in pesmice, ki so kot nalašč za naš podmladek - se imajo česa in od koga učiti! Navijanje na pivski pogon gre še kako skupaj s klobasami ob polčasu. Kje je že to bilo? Kje so že rjuli in noreli v bližnjem bifejčku? Skoraj sem pozabil...

Obenem pa nogometna zakulisja delujejo. In me ustavi znanec in reče: "A trenerja boste pa v Domžale poslali? Tam ga že čakajo...." Debelo zazijam, ker sem iz teh krogov (na veselje ali žalost) odklopljen popolnoma. Še ena nogometna bombica za zabavo ljudi, ki pridejo gledat, kaj je narobe? Potem pa preberem v medijih, da v Domžalah res (skoraj) menjajo trenerja in se spomnim, kdo mi je pravil bajke o svojem ugledu v bližnjem prvoligaškem okolju! Ja: zakaj pa ne, trg deluje. To smo vedno znali reči in osebno se me "bombica" ni dotaknila. Ker pač trenerji in igralci pridejo in gredo. Koliko so naši navezani na klub, sem najbolje dojel v anketi famoznega SPINS lani! Zato vem, da z njimi ni lahko delati. Posebej, če v Celju izpustiš "svojega" igralca, da ti zabije gol, potem pa pametuješ, kako je treba igrati. Ja, ja, na nogomet se (k sreči) vsi spoznamo. No, meni so 100000000000000xrekli, da nimam pojma. Se strinjam. Bom videl, če ga ima moj znanec, nogometni "kibic" z informacijami iz zakulisja!

Ko so torej ugledni jedli klobase, je meni eden od Triglavovih trenerjev dal roko. Ne samo to: prišel je deset metrov daleč in se rokoval. Kulturno, spošljivo. Bil sem vesel in srečen. To je zame največje zadoščenje. Ljudje smo ljudje, ne glede na to, kako nam gre. In sem se spomnil trenerja, ki je v hipu "pozabil številko", ko je začutil, da od mene ne bo več koristi. Prej me je vabil na kavico vsak teden. Ampak: tudi to je logično. On je "in" in jaz sem ....Nisem mu zameril, ker je zame prebrana knjiga (resda tanka, v glavnem platnice) kar se tiče značajskih potez. In jaz verjetno zanj.

Nogomet torej danes v Kranju, v sredo v Milanu. Treba je iti za žogo in z žogo, če imaš to rad. Komaj čakam druge tekme. Ne, ne, ne ligo prvakov. Tekme mladih. Tam sem nekako najraje. In zato sem iskreno vesel in ponosen za Triglavove najmlajše. Tudi zato, ker me njihov trener pozdravi naprej. Ni mu treba, ničesar mi ni dolžan. Jaz njemu sem: občutek, da sem imel prav, ko sem ga povabil v klub!