Vsako leto delimo nagrade in priznanja. V ritmu: folklora, gasilci, športna društva in kulturniki. Med tem sta dva mlada Kranjčana iz nič ustvarila premoženje v svetovni areni. V konkurenci svetovnega nabora pametnih in sposobnih in nabritih in...Mi pa nič. Saj onadva sta na lestvici najbogatejših, kaj ni dovolj - bo verjetno misel marsikoga. Verjetno dva mladeniča nista kriva, da sta bolj znana v svetu (in Sloveniji) kot doma.

To je namreč maš problem. Mi nismo nagradili niti vidnih igralskih dosežkov mladih umetnikov. Mi nismo letos nagradili nikogar iz Prešernovega gledališča, ki je doživelo odmev s svojimi predstavami izven Slovenije. Občinski birokrati in lokalni politiki pravijo: ni bilo predlogov! Kdo jih bo predlagal? Junaki krajevnih skupnosti so ja prepoznavni, kaj bi z dvema mladima bogatašema in kaj z gledališčem, ki ni povsem pod občinsko kontrolo!? Lani je župan predlagal mestno svetnico, ki so ji med tem odkrili grehe in je sramežljivo predlog umaknil. Letos pa se tako kot že dolga leta ponavlja ista zgodba.

Ukinimo nagrade in priznanja, ki so plod politične potuhe in podpore. Mi namreč vsi dobro vemo, kdo dobro pleše in kdo je prizadeven gasilec in kdo vodi pevski zbor ali...! Nič pa ne vemo o tem, kdo med nami vleče voz naprej: kdo izstopa s pametjo, poslovnostjo, idejo, projektom, umetniško nadarjenostjo. Zato se nam zdi, da plakete in nagrade odlično delimo ljudem iz naše sredine, ki jim to nedvomno veliko pomeni. Ker si vse to zaslužijo. A škoda je, če z nagradami dejansko povemo, da nič ne vemo o sebi, da nič ne cenimo nadpovprečnosti, da ne znamo nagraditi izstopajočih. In teorija, da je nagrada pogojena z desetletji dela, je še bolj smešna. Zato so mladi /kot nasploh/ prezrti in nepomembni. Ker so veliko dosegli premladi?!

Kranj naj bo na mlada bogataša ponosen. In naj naredi kaj, da jih bo še več. Bogatih na duhu, ne (le) v denarnici.