V teh dneh je bilo trmastih prispevkov manj, odločitev pa je sprejeta. O njej pa - jutri, na 1. april. Simbolika pač.

Med tem sta me doleteli dve pismi. Obeh sem bil vesel. Eno mi je pisal nekdanji nogometaš in kasneje tudi trener. Vsekakor pa človek, ki srce in dušo nosi na dlani. Takega sem vedno poznal. Zato sva imela resnično dober, pristen človeški odnos. In ni bil kimavček, ki bi se vedno znal klanjati, ker sem bil pač funkcionar. No, zdaj mi je napisal pismo. Vsebina je povsem nedvoumna: gre za pismo podpore. Od takih ljudi sem vedno vesel odziva: niso nič dolžni, ničesar ne pričakujejo od mene in jaz ne od njih - a dobiš lahko veliko. Na primer nekaj lepih besed. In zato so taka pisma tudi ločnica od druge plati. So največja nagrada človeku. In ni jih treba preveč "reklamirati", zato naj preprosto še enkrat zapišem svoje občutje ob vsem kar se je v času nastanka "trmastega časopisa" dogajalo: vsak je prišel na dan s svojo pravo barvo, nekateri so bili in ostali pa brezbarvni. Svojih barv nisem nikdar skrival in nisem se spremenil niti za cent. S prijatelji popijem kavo in klepetam (tudi) o nogometu. Kavo pa vsaj že deset let pijem brez sladkorja. Zato mi je ne morejo zagreniti niti "prijatelji iz dolžnosti in koristi", lahko pa mi jo resnično posladka občutek, da se skoraj vse na tem svetu da kupiti. Skoraj...

Oglasili so se tudi Smallfaces alias "navijači Triglava". Ker dobro vem, kdo jim daje veter v jadra in kje je njihova logistična baza in miselna oaza, me tudi oni niso presenetili. Lepo so mi še enkrat napisali, da sem "uničevalec nogometa" kar pa že dolgo vem. A je nogomet trdoživ in se je upiral toliko let, da se ga zdaj lotevamo z njimi skupaj: eni se ga lotijo s trapastimi pesmicami in žavljikami brezplačno (ker so navijači, je logično, da imajo karte zastonj), jaz pa ga še naprej uničujem s plačano vstopnico. Po tem se ločimo, klub vsakomur pove, kaj si zasluži. In ponavljam: tragično bi bilo, če nogomet ne bi zmogel vsrkati vseh navijačev. Zato sem bil "skupinskega pisma" vesel. Saj smo vsi za Triglav in ker je baje pri nas demokracija, vsak na svoj način. Ko so mi nekoč pisali grafite po Planini, sem bil prav tako neizmerno ponosen. Boljše ločnice si ne moreš zamisliti. Skupaj za Triglav, a vendarle takoooo daleč! Tudi to je čar življenja...

Zaradi teh dveh pisem, sem čas za razmislek o Kranjski trmi še malo podaljšal. Razmišljal pa nisem o vsebini pisem, ampak o odzivu samem. In sem se odločil. In ko se za kaj odločim, sem - trmast. Več pa 1.aprila.