....to je naša partizanska četa! Smo peli in se igrali in se lepo imeli. V nekem drugem času. Kjer smo navijali za plave in ne za "šekaste" (država, ki nima enotne barve in znakov za vse svoje športnike = Slovenija). In verjeli, da gremo v komunizem.

Zdaj smo v kapitalizmu, a "četa" je ista. Tone Vogrinec kar noče s scene. Še bi vodil in urejal in svetoval in - zaslužil. V socializmu nam je za zgled dajal kapitalizem (Avstrijci s trženjem delajo čudeže, mi pa...). Ko se je pri nas zgodil kapitalizem, je prvi tekel k državnim veljakom in jim lezel v rit, da so smučarji obvladali sceno kot nekoč. In se je potem silil kot arbiter v zadevi Maze (sam pa bil boter slovesu Svetove...) in urejal propadlo ....jado in še in še. Janez Kocijančič je tako ali tako stalnica politike, gospodarstva in - športa. Ureja in odreja, vedno dovolj neprodušno zaprt v "civilni družbi"! Civilna družba pa taka: vemo, kdo je hodil pod koše v Tivoli in kdo hodi v Planico in še kam v vip-šotore in na tribuno. Da ne pozabim Nestla Aljančiča v hokeju in tako dalje in tako naprej. Zaslužni? Vsekakor. Uspešni? Vsekakor. Toda: ali na bodo eni isti ljudje kot stoživke in ne dvoživke urejali šport? Če omenim samo nogomet: vedno odrinjen, vedno zapostavljen. Šport "taspodnih", košarka pa je za izobražence...

Pometam na svojem pragu: saj bi bil kmalu isti! Še hujši? Meni je najtesnejši sodelavec povedal, da ne more iz moje sence - toda on je on in ne jaz in ... Sem se zamislil. In odšel. Da ne bi v moji kratki senci bilo še več in preveč ljudi. Bil pa sem na najboljši poti, da postanem nezamenljiv. Edina sreča in slast in zadovoljstvo je, da sem odšel, ko sem se sam tako odločil. Razloge sem bolj ali manj povedal, osebne pa pustil v sebi in zase. In če pomislim, da sem leta in leta gledal, kako gorenjski nogomet vodi naš Kim Il Sung, ki je svoje koalicije snoval po trgovskem načelu in vedno bil na pravi strani, mi je res slabo. Pa saj sem mu postajal (ali pa že bil) podoben. Kakšno olajšanje, da sem to sposoben dojeti in priznati in sprejeti dejstvo, da danes plačam vstopnico na San Siru, na Camp Nou ali v Športnem centru Kranj in - sem nogometno osvobojen. Imam svojo (zgrešeno?) pamet in svojo glavo in ko pogledam v svojo senco, ni nihče skrit...

Nogometna zveza Slovenije ima predsednika, ki so si iga izmislili podobni na podoben način. Nikdar delal v nogometu, nikdar poznal nogometa - a mu dobrih lastnosti, volje, znanja ne odrekam. A se spomnim, da je bilo treba nekako "ustoličiti" tudi sina prejšnjega predsednika, paketno kadrovanje pa seveda na NZS pomeni, da so tam delali predsednikov brat in sin, podpredsednikova hčerka, da je nepotizma toliko, da so res prava Slovenija v malem kjer vsi drug drugemu v želodcu stanujemo.

Da je bil danes izvoljen Branko Florjanič ni šlo mimo NZS, niti mimo gospoda Čeferina. Izjave novega in starega predsednika famozne združbe so jasne in nedvoumne: žegen je bil dan od tam kjer prihaja moč. Zato je Florjanič tudi največji dokaz Zlatku Zahoviču, da so področja kjer nič ne (z)more ali noče. In kaj loči Vogrinca, Kocjančiča, Aljančiča in kar je še sivih eminenc našega športa od Florjaniča, ko pa bo funkcionaril 16 let? Oni so (bili) vsaj sposobni, on pa je živ, trden in dolgoročen dokaz stanja duha v slovenskem nogometu. Pa da ne bo krivice: izvoljen je bil legitimno, legalno in demokratično. Da dol padeš...