Trideset let je bil povezan s Kranjem, zdaj je odšel. Slovo od Franca Drolca, intelektualca in prešernoslovca, je slovo od dobrega človeka, ki je Kranju ogromno dal. Doma iz Motnika kjer je po upokojitvi živel, a z mislijo in dejanji prisoten še zdaj. Prešernovemu mestu je pomagal, da je dejansko to postajalo in s svojo umirjenostjo, razumom je ostal v spominu kot - dober človek.

Kranj ima to smolo, da na svoje slavne, zaslužne rojake rad pozabi. Izumitelju Puharju dolgujemo vsaj ulico, Bleiweis je čakal in čakal na odziv mesta, ki se mu je le oddolžilo s kipom. In koliko je še takih, ki so bili dobri za to mesto, ki so mu ponudili veliko? Vedno se spomnim Boštjana Hladnika, tega velikega umetnika sedme umetnosti. Konec koncev je celo nesmrtni Nejc Zaplotnik dolgo časa "čakal" na to, da smo se na ustrezen način spomnili, kaj in kdo je bil in je.

Pregovor pravi, da krogle in vojaške medalje vedno "zadenejo" napačne. Vendar pa je ob smrti Franca Drolca treba čisto tiho prižgati svečo dobremu človeku in obenem pomisliti na sedanji trenutek. Kdo se bo zapisal v zgodovino kot človek, ki je Kranju dal veliko, ki je človeštvu dal vsaj nekaj? Resnično me je strah za čas, ki ga živimo. Tako brezbarven je in tako neusmiljeno golta dobre ljudi. Sodobnost jih vsrka in z drugimi zmesmi premeša. Grozljivo je, da se ob smrti dobrega človeka kot je bil Franc Drolc, človek spomni na žive, ki mu niso niti do kolen. Ne, do gležnjev.

Zgodovino vedno pišejo zanamci. Oni bodo presojali o obdobju, ki ga živimo. In priklicali v spomin ljudi, ki so razmišljali in delovali. Ki niso želeli bogastva in nagrad, ki niso hlepeli po slavi in denarju. In če je napis na steklu nove knjižnice res dober za premislek tudi ob smrti dragega profesorja, knjižničarja, pesnika in prešernoslovca, ne morem iz svoje kože, da se ne bi zgorzil ob pomisli, kdo in s kakšnimi dejanji danes vzbuja pozornost.

Kranj žal spi. Zakaj? Zaradi te gorenjske otopelosti, zabitosti, zaplankanosti? Ali zaradi preproste parafraze misli legendardnega srbskega pesnika, ki je nekoč Beograd prebujal vsako jutro z mislimi, ki so postale ljudske legendarne. In nekoč je rekel, da "so se v socializmu idealisti znašli materialno, materialisti pa idealno...." Zakaj sem pomislil na to duhovitost brez primere? Ker moram žal ugotoviti, da živim v času, ki naj bi prinesel blagostanje in nesluten razvoj - a ene take misli ne premore. In Kranj v ta čas sodi in v njem blodi.