Kranja ni na (neuradnem) seznamu občin, ki najbolj revnim odpisujejo dolgove po nekaj deset ali sto evrov. Logično je torej, da naš smehljajoči župan ob tem ni v javnost poslal sporočila o dosežku. Če gre za nekaj tisoč evrov (?), je to sramota, če gre za slab občutek, kje Kranj mora biti zraven, je to pač neznanje oziroma utrjevanje slovesa Kranja kot zaplankanega mesta.

Gre namreč za to, da živimo v mestu kjer je (predvsem prejšnja) oblast zapravljala do onemoglosti. Mi smo enega samega odvetnika, županovega prijatelja, plačali 300 000 evrov. In tudi zdajšnja oblast ima stroške, ki kažejo, da se veliko naučili niso. Ob to postavljati ljudi, ki ne zmorejo za najemnino ali elektriko ali vrtec ali...je neokusno, a nas oblast v to sili.

Če torej nismo kot mesto sposobni biti zraven takrat, ko nekaj dosega simbolno raven, nas ne čudi pomanjkanje občutka za osnovne človeške potrebe. In ne čudi nas spoznanje, da tisti drugačni župan in drugačna oblast za enega Kranjčana in eno Kranjčanko nimata več toliko občutka kot sta ga kazala v predvolilni kampanji.

Revščine niti kranjski molk, niti darežljivost drugih ne bosta rešila. Vendar je včasih potrebno biti zraven. Kranja na enem takem spisku (še) ni, a nas to ne čudi. Oblast kjer imamo župana, ki svojo oblast vehementno razpusti in ima enega nepoklicnega podžupana, deluje kot pač deluje. To nas ne čudi več. Žal.