Zdi se, da se mohanglerstvo na Slovenskem trgu razrašča. Zaliva ga Mohštjan, naš župan. Ki je zapravil (občinski vir informacije) 35 000 evrov zato, da bodo svetniki svoja ozadja položili na nove stole, v prostoru je nov glasovalni stroj, monitorji...Moderno. Nadpovprečno. Všečno.

Pred nekaj tedni je za otroke, tiste najmlajše, zmanjkalo denarja za vrtce. Za prenovo vsaj ene od praznih stavb (Trgovska šola, na primer) v vrtec kjer bi najmlajši Kranjčani in Kranjčanke lahko začeli svojo pot v življenju, ki jim ga ureja oblast. Ni denarja. Kot ga ni za marsikaj kjer pač oblast raji lahko reče isto floskulo. In zdaj ga je dovolj za mestne svetnike, za politično oblast in župan to novinarjem sporoči z nasmehom. Kajti rad je všečen, priljubljen, ljudski.

Črni stvor v sejni sobi št. 16 bi moral (kot sloviti kamen Kaaba v Meki za muslimane) romarski kraj naših davkoplačevalcev. Romati moramo vsi, ki dojemamo, da se za nasmehi naše oblasti skrivajo dejanja, ki za nas niso smešna. V tem času enormne zadolžitve, pomanjkanja denarja za tako rekoč vse naložbe razen komunalne, zapraviti 1 cent za udobje politikov, je perverzno. Je brez občutka za čas in kraj in - ljudi.

Župan Mohštjan postaja žal svoja karikatura.Ni bilo razloga, da ga ne bi podprli, ko je ponujal drugačnost. Zdaj ni razloga, da ga ne bi ostro kritizirali, ko je res drugačen od tistega, kar je obljubil. A povsem podoben predhodniku. Občinska blagajna prenese vse, le skrbi za otroke ne. In tako se 30 000 tu in tam ponavlja in sešteva. Nastajajo nujne izboljšave kot v sobi št 16. Ker naši otroci v vrtcih pa niso nuja, so le - nujno zlo?!

Cinizem ravnanja oblasti postaja pri Mohštjanu vzorec: z nasmehom nam seže z roko v žep = občinsko blagajno. Zase....