Ko so se včeraj zbrali lokalni politiki pri Županmaliganu, je bil največji dokaz njegove stvarne moči in pozicije v tem, da je moral biti tiho. Da je moral lepo obljubiti, da ne bo tega sestanka o beguncih izkoristil za kako drugo vsebino. In je župan - ubogal. Res je, da v SDS glede na svojo slovensko politično držo želijo lokalno sceno neprestano buriti s problemom beguncev, a v resnici ima Kranj največji problem v Palači na Slovenskem trgu.

Če je lokalna politika utišala župana, ki je rad javnost seznanil, da je šel gledat človeško ribico, kaj šele bo? Kako bo kot župan deloval v Ljubljani kjer so vladne stranke na oblasti in ne Več za Kranj? Kako bo pridobil sredstva za Kranj, kako bo speljal projekte, ki jih dejansko ni? Kako bo prepričal, da ni nova postaja le slabo nadaljevanje projekta Mohorja Bogataja in kako bo prepričal občane, da gre za prometno varnost ipd.? Kako bo prvega septembra šolarčke pospremil varno v šolo? Kako bo...pa saj nima smisla.

Slovenski odziv na kranjsko peripetijo je bil zelo nazoren: po takem dogodku bi moral odstopiti takoj. Mi pa zdaj doživljamo politično zakulisje po načelu: jomene, kako bomo brez njega delali? Ja, kaj smo pa z njim naredili? Kje je kaj novega, odmevnega, obljubljenega? Uradniki se vozijo na naše stroške po tujini, njegovi kadri dobivajo službe, častno razsodišče pa se ubada z njegovim - avtorjem!?

Verjamemo (ker smo naivni), da bo župan storil, kar mu je storiti. In nas ne slepil z manevri koristnega dela v prometu in podobnimi samoreklamnimi štosi. Najprej je seveda odgovornost, ki je vedno stvar posameznika. Žal pa smo spoznali, da je narcisoidna samovšečnost včasih večja od vsega. In potem je težko. In nam je ob vsem tem težko, ker pričakujemo, da bo Boštjan Trilar na koncu ohranil osebni ponos in čast.

Kranj nima več župana. Ima pa njegov "jaz" večji od Kranja.