Včasih mi okolje ne da miru z vprašanji, ki so sicer za ob kavici "navijaška hrana". Zato se potem odločim, da kaj napišem. Tako, iz veselja. Ne zaradi ciljev in namenov in učinkov. Pa me je danes vprašal redni obiskovalec Triglavovih tekem in nekdanji nogometaš ob kavi: "Ti, do kdaj bo pa še tale trener? Pa saj ni nobenega napredka...!?" In mi je stopil na žulj. Odigrali smo prvo tekmo kjer pa je bil naš trener na enem, kamere pa na drugem prizorišču. Na enem je bil Triglav enakovreden, na drugem je pa Celje imelo x-krat več priložnosti.

Če je čemu pretekel rok trajanja, zadeva pač ni užitna. Sposobnost dojemanja, do kje ti nese, je tudi za navadne ljudi - kaj šele za nogometne trenerje - huda naloga. Guardiola je, recimo, vedel. Zato je logično, da se ob seriji neuspehov vprašaš, ali ti gre ali ne? Zaključek je vedno pomemben - razen v enem primeru: če so cilji drugačni in drugje. Če ni pomembno, kaj se dogaja ampak - ali dobiš svoje. V žep, jasno. Ker ti drugače - zopet samo primer - v daljavi nekje odzvanja prijeten zvok pralnice. Ali pa še to ne. Pri nižjih starostnih kategorijah so menjave logične in stalne, odločilen je včasih "faktor starši" in še kaj. Pri članih pa je edini kriterij rezultat. Ta pa je redko, zelo redko v nasprotju s tem, da igralci verjamejo in sledijo. Seveda: če jih znaš naučiti in nasploh - učiti.

Zato sem danes odgovoril tako odkrito kot to pišem: človek mora sam vedeti, kdaj mora iti. Zame so premnogi prepričani, da sem odšel prepozno iz kluba in nogometa. Sam pa sem natančno določil trenutek, ko se je tehtnica prevesila. Če bi živel od Triglava in nogometa, bi verjetno ostal. Zato se ne čudim nikomur, ki se oklepa kluba kot denarnice. Ki mu je to "zadnja in edina priložnost". Preprosto celo sprejemam tako logiko, ki pa mora imeti tudi "korektorja" - tistega, ki vendarle na tehtnico postavi tako trenerja kot učinek kot klub kot igralce kot stanje v ekipi ipd.

Kje je Triglavova usoda in dejstvo? Da so vloge take, da imamo v bistvu (primerjava je zgolj simbolična) kaznilnico kjer sta obsojena tako tisti, ki odloča kot tisti, ki trenira kot vsi ostali. Vi skupaj so za rešetkami lastne nesposobnosti sprejemanja korenitih odločitev. Vsi so obsojeni drug na drugega in drug z drugim. Celota, ki paše skupaj, da je veselje. In tako je tudi prav. Gliha vkup štriha, pravi stari pregovor in tu ni kaj dodati. Sam lahko pristavim samo eno: ovce se vedno pustijo striči, blejajo za ovnom vodnikom, mulijo travo in buljijo tjavendan. Ljudje s(m)o večinoma drugčani.

Imajo lastni jaz. Lastno pamet. Lastno presojo. Lastna načela.

Ampak: ne vsi. Ne vedno. Ne povsod.