Zadnjič dopoldne je bila gručica ljudi ob cesti na Rupo. Tam je spomenik pobitim v Šorlijevem mlinu. Otroci iz šole za dekoracijo, nekaj besed v mikrofon, par praporov - povprečna starost pa...Uvod v praznike. Naše, tudi kranjske. No, ja: vrhunec je bil Tito na Joštu pred leti, ko smu še cesto razširili in je svoj delavski razred počastil z obiskom. Kje je že to!

Kranjski praznik je danes resnično vse prej kot to. Ne zaradi vremena, zaradi počutja. Se znamo še veseliti, da ne bi jezili drug drugega? Bohinjski borci so jezni na zgodovinarja, ki je pripravil razstavo o drugi vojni in partizanih - pa se v njej niso prepoznali. Oziroma so mu rekli, da naj ne hodi več v Bohinj. Kranj? Še škandala nimamo. Obesijo zastave gor in potem gredo dol in vmes sindikati povabijo na Jošta in ...to je to. Ja, Kranj je bil nekoč delavski in politično rdeč, a v njem na volitvah veliko zdaj pobere desnica. Povezava s praznikom? Niti ne, samo dobro je vedeti.

Zato so kranjski prazniki najbolj podobni slehernemu dnevu in utripu mesta, ki je bilo nekoč po vsej bivši državi znano zaradi tega, kar je izdelalo - gume, mleko, števce, čevlje, blago. Po čem smo zdaj znani, da bi praznovali delavsko prešerno? Po pijanem županu in četici prisklednikov katerih politika je "koritarsko mlaskanje" za eno službico, ugodnost več, za en privilegij zraven, za ne posel več iz občinske pipice, ki jo veselo odpirajo tipi kot sta zadnja "mohštjana" skupaj in vsal posebej.

Nagelj v gumbnici nam pripenjajo tuji lastniki nekdanjih ponosov Kranja, ki so zmagovalci. Plačali so in delajo. Kaj še hočemo? Kaj kmalu pa bo padel še finančni bančni stolp in Kranj bo (p)ostal provinca v vseh smislih in podobah. Zato so toliko bolj dragoceni tisti, ki so nam z dejanji sposobni dokazati, da iz Kranja izhajajo pravi ljudje z idejo in njeno realizacijo v praksi: pa naj bo režiser Mitja ali pisatelj Jasmin ali...Take je treba slaviti, ker nam (ne)hote dvigajo kranjsko samozavest.

In če vsak o Božiču poje potico in jaslica postavi, potem tudi nagelj v gumbnici ni sramota za nikogar. Prazniki našega časa bi morali dobesedno bežati proč od ideologije in slaviti človeka, ki v tem času še zmore, še hoče. Praznik je, da smo.