Če sem hotel, da kot (pod)povprečen nogometaš igram nogomet, sem moral nabrati člansko ekipo - Primskovo B (rekli smo si preroško - Barcelona). Pa sem prosil košarkarskega trenerja, bodočega maratonca, bivšega plavalca in trenerja ter še kakšnega prijatelja, če bi igrali skupaj. Kot že nekoč pri dečkih, mladincih. Imeli smo se fantastično, o kemiji med nami ni bilo dvoma. Celo nekateri iz ta prave članske ekipe so raje igrali za Barcelono. Potem so nas ukinili. Ker smo bili pač preveč svoji. Toda kemija je med nami bila: še zdaj se kot po naključju včasih najdemo dva, trije, štirje na tribuni in navijamo za Triglav. Kemija? Kdo ve...

Reprezentanca proti Švici je dala slutiti čas brez kemije. Brez strasti do nogometa: na tribunah ni bilo kot je bilo včasih in v častni loži sedijo mnogi, ki so sleherno kemijo v nogometu zamenjali za funkcije in vse kar jim prinašajo. Dolga je še pot do uspeha, a selektor ni prišel na stolček s kemijo, karizmo in naklonjenostjo javnosti - tja ga je nekdo postavil in Keku pozabil reči: "Hvala!" kar si je zaradi Južne Afrike zaslužil. Potem je nastopilo obdobje "špicljev a la Ilija Kitić" v in okoli reprezentance, da o pomočniku trenerja (nasproti Milanu Miklaviču, ki so ga ustoličili za nekaj kar dejansko nima - kemije z reprezentanco) in vsem ostalem ne pišem. Medtem sekretar pospravlja po NZS ob podpori predsednika in mnogokrat se zdi, da Zavrl zopet vodi zvezo, Čeferin pa je bolj protokolarni dodatek. Kako tudi ne: njegova zamisel o podpori klubskemu nogometu, sponzorjih, vadbenemu centru na Brdu in še čem šele čaka na uresničitev. Poleg tega pa je njegova izjava, da bo tretje mestno (in nižja) neuspeh, silno nevarna: kdo je že ustoličil novega selektorja, kdo stal za celotnim prenavljanjem NZS, kdo vleče nitke v ozadju?

Ob porazih smo bolj kritični, a zdi se, da prav pomanjkanje nogometne kemije velikokrat razgali tudi vse ostalo. Ko sem sam ugotovil, da te kemije ne zmorem več začutiti, sem odšel. Vedno sem si rekel, da moram oditi minuto prej, preden me naženejo. To moraš preprosto začutiti. In kemija je preprosto v tem, da v časih odločitev, krize ali pa blagostanja in zmag imaš ob sebi ljudi, ki si (in ti) verjamejo. Kemija je v spoznanju, da si sposoben vztrajati, ker začutiš ljudi in njihovo podporo.

Naš selektor je do zdaj zmagal na eni prijateljski tekmi. Proti Švici bi lahko iztržil vsaj točko. A vsi, ki smo gledali reprezentanco, smo nagonsko čutili, da za presežek realne vrednosti nekaj manjka. Nekoč v Romuniji, Ukrajini in v Mariboru se je to dalo čutiti, danes pa (še?) ne.