Danes ali nikoli. Tukaj in zdaj. Hočeš, nočeš - moraš. Kolikokrat se srečujemo z vsem tem v življenju in sam sem vedno kot metaforo uporabil nogomet. Kjer sem vedno videl trenerje, ki so rekli "no, naslednjič pa bomo", "teh napak ne smemo ponoviti", "analizirajmo poraz in se kaj naučimo", da o sodnikih, žogi, navijačih, travi in vseh ostalih krivcih za poraze ne pišem. Nekajkrat sem bil iskreno šokiran ob nogometnih "tukaj in zdaj". Nekoč je igral Creina Primskovo kadetsko finale proti Mariboru. Kadetske prve lige še ni bilo, v Kranju sta se udarila prvaka vzhoda in zahoda. Mi (Primskou) anonimni in vnaprej obsojeni na poraz smo zmagali s 5:0. Šok in zame prva osebna in klubska in velika zmaga - delamo prav, vzgajamo prave igralce! Preskok na neko tekmo v Stožicah, ko smo potrdili svoj prvoligaški status in nismo vedeli, da so nam Čeferin&Zavrl&Zalar in druščina že napisali "zbogom, fantje"! Olimpijo smo premagali v Stožicah in se prepričali, da zmoremo in znamo v danem trenutku odločiti marsikaj. Potem pa sem videl tudi tekmi z Dobom in dojel, da sreče ne smemo izzivati (spomnil sem se Interblocka kjer nam je veter pihal v vsa jadra) in dojel sem (že kot navijač in ne del zgodbe), kako majhen je korak od junaka do bedaka (Zavrč, Zavrč mi še vedno odzvanja v ušesih). Pravila ni, a nekaj je gotovo: ko te kdo prepriča, da so porazi nujni in ne zmore več dobiti nobene pomembne bitke, ga moraš odsloviti, ker tak sam ne bo šel. Zanj je neuspeh že rutina...

Jutri mora Slovenija v Oslu pokazati ravno to: energijo zmagovalca! Kako bo to šlo, če pa vedno iščemo samo primerjave svoje neznatnosti proti drugim? Res je Švica moštvo v vzponu - ampak: lotili smo se je tako bojazljivo, da je bila kazen zaslužena in logična. Nekoč smo v povsem drugačnem slogu premagali Rusijo in to ne s srečo, ki pa je tudi potrebno ampak z agresivnostjo in napadalnostjo in znanjem in trmo in odločnostjo.Od tu pa kot trener v klubu v reprezentanci nastopi selektor. Ki mora najprej izbrati dobro, potem motivirati dobro, taktizirati dobro. Da bi igralce v nekaj dneh pripravil, je lari fari - da pa jih mora voditi in "naviti", da letijo 110 na uro, je dejstvo. Posebej v moštvih kjer kakovost (četudi ocene včasih varajo) ni v svetovni špici. Primerjava s Triglavom se ponuja sama po sebi: če trener ne zmore potegniti maksimuma iz vsakega igralca, je verjetnost zmag v usodnih tekmah enaka Kelvinovi ničli. In to se dogaja, stalno in neprestano in na enak način in z isto posadko, ki se je pač izpela zato, ker ji manjka sposobnosti, da bi drugi igrali kot so sposobni...

Usodno bitko sem začel sam zase natanko pred letom dni. Najprej sem se odločil sprejeti funkacijo, ki si je nikdar nisem želel, še manj hotel. Potem pa sem ob vsem tem dojel, da bom izgubil usodno bitko: sam s sabo. Če bi še naprej moral brisati kljuke pri raznih podžupanjah in županih, direktorjih in funkcionarjih vseh mogočih zvez, bi vsakič sproti bil poražen. Ne samo jaz, tudi Triglav. In ker tega nisem hotel, sem usodno bitko dobil. Zato grem mirno spat vsak večer in zato vse manj verjamem tistim, ki svoje poraze tako radi delijo z drugimi, zmag pač ne.