Niti svoje meteorološke opazovalnice nimamo. Niti poslovne cone nimamo. Medijsko je Kranj pozabljen, če se ne zaleti pijani župan Trilar. Na volitvah smo posebni le zato, ker naš neuspeli kandidat za župana postane potem z lahkoto minister.

Zdravniki so nas narisali na zemljevid Slovenije. Ni ravno fino, če te poznajo po problemu in ne po rešitvi, ampak bolje kot nič. Prepoznavnost Kranja je rdeča nit obljub vsakega župana in oblasti: da bo Kranj zopet kot je bil ali da bo kot še ni bil. Pa je za to treba marsikaj storiti - z dejanji, a tudi z besedami. Trobiti noč in dan, kako bister in lep je župan (in vsi na oblasti) je eno, dejansko ljudem povedati, kaj oblast dela in kaj je storila - pa drugo.

Zdravniki so v Kranj privabili oblastnike, medije in predvsem pozornost. Čeprav se zgodba septembra lahko ponovi, so nekaj dosegli. O njihovem problemu se zdaj govori, ponujajo se rešitve. Primerjava je morda slaba, a vendar: športniki so kranjsko tribuno zgradili pred več kot pol stoletja in dejstvo, da tekme igrajo pri 33 stopinjah v senci je znano ohoho časa. Pa se je sprenevdal Mohor Bogataj, pa je bil neučinkovit Damijan Pern, pa je vse nategnil Boštjan Trilar (kupil je semaforček za štetje golov, da so se smejali res vsi), ki je na koncu hotel ustoličiti še en drag projekt s sumljivimi ponudniki.

Sedani mestni svet je sprejel odločitev, da nam bo v športnem centru posvetila luč. Nepotrebno? Morda. Vsekakor pa znak, da se o problemu ne govori več ampak se ga rešuje. Kot so naredili zdravniki: štrajk, odpovedi in je nekaj zaleglo. Podobne učinkovitosti ljudje od oblasti si ljudje želimo. Ne samo dve kolesarnici in govorance, večje rešitve večjih problemov so odgovori.

Ko bomo nekoč zvedeli, koliko stopinj so namerili v Kranju, bo to znak za to, da smo. Tu, v Kranju. Z zdravniki ali brez, z reeflektorji ali brez.