Kranj - mesto sanj, poje žal pokojni Jože Žvokelj. Pa tudi kruto realnost imamo pred sabo. Pa pustimo ob strani boj za gasilski stolček, vse skupaj je smešno in žalostno, najbolj pa - nagnusno. Ponovimo tisto, kar smo napovedali: maske prej ali slej padejo. Srbi pravijo: "Ona bi se...ali da..." Pač sočno ali pa žaljivo, a ljudsko uporabno. Ne gre v življenju jemati samo dobro in lepo in fino, zraven je vedno še kaj.

Vladanje je hudič. En glas odloča. Demokracija je ureditev kje 51 ljudi 49 ljudem "na glavo lula" kot bi se sočno lahko znova izrazili. Zato vladanje vedno pomeni tudi dojemanje, da je politika umetnost možnega. Celo v Kranju kjer so nam vladali župani, da te kap.

Je sedanji kaj drugačen, po možnosti boljši? Počasi, počasi: kako pa vlada in kako bo vladal? Odgovor na to vprašanje ponuja še kaj drugih odgovorov. Sto dni vladavine je za nami, politika pa je umetnost možnega. Kar je bilo včeraj sveta resnica, je danes lanski sneg. Kdor v politiki tega ne dojame, vlada težko.

Zato lahko počasi zapišemo: Kranj mora začeti jemati zalet. Morda je Boštjanu Trilarju kot mestnemu svetniku in bivšemu županu res življenjskega pomena, da prijatelj sedi na gasilskem direktorskem stolčku. Ne vemo, ampak tako je izpadlo. Če bi bilo županu Matjažu Rakovcu ključno samo to, da Trilarjev prijatelj ne sedi tam kjer pač svetniki ocenjujejo (ne vsi in ne vedno), bi bilo to žalostno. Ker smo potem še vedno v zgodbi "kranjskega trilerja kjer je videz važnejši od vsebine".

Zdaj gre za to, da tisti, ki odločajo, res odločajo. In se Kranj premakne. Naprej.