Sramežljivo je zapisano v medijih, da bo Kranjčan (mestni svetnik po politični funkciji) Robert Kranjec od zdaj naprej skrbel za drese naših orlov. Prej ali slej bo znano, ali bo delal z iglo in sukancem v rokah, ali bo krojil in šival....toda: nekaj evrov bo dobil, upajmo!

Pesnik, ki je umrl v Kranju, je zapisal, da "pevcu vedno sreča laže", ker je pozabil vstaviti eno črko: Prevcu, namesto pevcu...Duhovičenje? Niti ne, ker potem je verz tudi takle "Kranjec moj mu osle kaže"!? Ali pa je tudi tu treba misliti v današnjem času: kaj delajo asi našega športa, ko jih ne nosimo po rokah?

Slavni kolesar naše mladosti je bil Bojan Ropret (resda ne "čistokrvni" Kranjčan...), ki mu je nekdanji šef Zavoda za šport Jože Jenšterle našel delovno mesto v sobi pod tribuno, brez oken...in mu dal nalogo, da je najprej prepisoval telefonske številke. Šikaniranje ali odnos do tistih, za katere smo navijali? Pa bi takih primerov našli še in še. Marsikdo bo rekel: naj delajo kar znajo, športna upokojitev ne pomeni lagodnega življenja. Res je: nesporno premožni bivši kapetan slovenske nogometne reprezentance Aleksander Radosavljević lahko dela povsod, le v Kranju ne. "Niso prišli skupaj", se reče temu, da sedaj nogometni trener v okviru NZS ni bil dovolj velik magnet, da bi ga pritegnili v Triglav, da bi učil našo mladino. Ne, ni tako preprosto kot bo zdaj Robert Kranjec skrbel za drese - kot se temu reče. In zato se lahko vprašamo, kako smo pritegnili v Kranj Marka Miliča? Ali bomo jutri znali pritegniti Bojana Jokića, kapetana državne reprezentance, ki že gradi športne objekte v Ljubljani.

Pomislek ob tragično neobiskanem celinskem pokalu v smučarskih skokih se vrti okoli ene in iste problematike: pripadnosti Kranju, Triglavu, športu, mestu. Tega se ne da doseči s podpisom papirja, to je proces. In v njem Robi šiva drese, Aleksander trenira drugod, mi pa lajnamo isto pesem ....zaman?