Nesporno, bi bila propadajoča šola ob Prešernovem gaju lahko kranjski spomenik. Toliko časa je bila prazna, zapuščena sredi mesta, da si je to zaslužila. Takih spomenikov nam žal ne manjka. Največji je Globus - ta spomenik kvazikapitalizmu. Lastnik v stečaju, nekdanji ponos Kranja na prodaj. Pa še res ima status spomenika, je del arhitekturne dediščine. Ste se kdaj peljali po Jelenovem klancu in spodaj na levi videli ogromno stavbo? Majdičev mlin! Po zlomu največjega mesarja je pristal v rokah novih lastnikov. Spomenik, nedvomno.

Kaj bomo z vsem tem in še čem? Če smo šolo pri gaju pustili vnemar leta in leta, potem odgovor ni lahek. Ker med spomenike (žalostne, žal) sodi tudi kranjska tržnica, simbol naše ujetosti v ideje in zamisli, a tudi v realna lastniška razmerja, birokratske trike in človeško nepripravljenost, da skupaj vendarle stvari pomaknemo, premaknemo, sami sebi pomagamo.

Če je s šolo nesporno zašuštrala prejšnja oblast (ne samo Trilarjeva...), je za mnoge druge take "spomenike" že prepozno: niso naši, niso v občinski lasti in potem gre vse še težje, ker je treba zelo odpreti mošnjo, da so vsi zadovoljni.

Problem proračuna, mestne blagajne, je enak državnemu: treba je zapraviti, kar imamo. Edino vprašanje je: kako. "Trilerizem" nam je pustil nekaj dragih okostnjakov v omari novega župana, a bo sedanja oblast morala s proračuni in ambicijami, projekti in izvedbami (te štejejo največ) pokazati, da smo se premaknili naprej. Zdaj pa prav pride tudi šola ob gaju: to bo prva večja naložba v zadnjem času, ki (upajmo!!!) ne bo v posmeh ampak bo za - otroški smeh. Ker telovadnica v Stražišču je tudi bila za smeh - tistih, ki si ob tem polnijo žepe....žal.

Čim manj spomenikov ob katerih nam je nerodno. In politika je na potezi, da občutimo, da je tu.