Besedica iz naslova je do zdaj najbolj sočno in nazorno opisala odnos do Trme, Trmatorjev. Preprosto je logično, človeško, neizogibno, da dobiš tako oceno, voščilo. Crkni! To pa je tudi daleč najboljši kompliment dejstvu, da sem neke jeseni razmišljal, ali v Dnevniku lahko vse napišem, kar želim. Da se m obenem dojel medijsko mizerijo mojega lokalnega okolja kjer se gnetejo čudni liki in še bolj čudne kreature, ki krojijo javno podobo Kranja skozi različne medije.

In sem se lotil zadeve kot sem se jo pač znal. Franci mi je bil "strokovna opora", ko sem (in še vedno, žal) bluzil mimo spletnih norm in se kdaj pa kdaj pošteno osmešil z napakami in še čem. Ampak: hudič je bil nekje drugje. Kar naenkrat so ljudje to začeli brati. Vsak dan. Ja, Trma je zastonj, nič ni treba plačati - to je prvi adut. Drugi adut so pa vsi okoli nas. Ko lahko neko novico prebereš samo na Trmi in jim drugod na misel ne pride objaviti kaj takega, si že zmagal. Ker Trma ne leze v posteljo nikomur, ker ne tračarimo (pre)več ampak smo radi sarkastični, porogljivo cinični, imamo tudi svoj slog.

Zakaj je torej Trma uspela (o tem pač ne pustim nikomur dvomiti vsak dan)? Ker so drugi taki kot so. Ker informacij nimajo ali jih skrivajo. Ker ne zmorej neposrednega pisanja o stvareh, ki nas neposredno zadevajo. Pa nič čez kolege, medije, edicije, oddaje.....vsakomur vse kar mur gre! Meni pa gre samo za eno: Kranj mora o sebi (z)vedeti več, Trma pri tem pomaga in deluje.

So me poskusili utišati. Z ognjem so mi podkurili, joj koliko ljudi je natihem ploskalo, privoščilo. Pa so se me lotili še kako drugače, v prejšnji službi. Lovke iz Kranja so segale v Ljubljano. Me je bilo treba ustaviti. Že mogoče. Zaustaviti? Ne. Še ne.

Mogoče je malce preveč čustev ob dejstvu, daso ljudje kliknili Trmo 11 000 000krat. Naj mi bo oproščeno. Trme se brez čustev ne da pisati. In še veliko imam povedati. In zato sem vedno bolj prepričan, da Trma mora biti. Če ne zaradi mene, zaradi bralca. Četudi je samo eden. Meni dovolj.

Miran Šubic