Ko sem bil študent takratnega "rdečega lemenata" (tako je fakulteto imenoval moj pokojni gimnazijski profesor), sem se - in bil sem res kar redek primer - obusmeritvi novinarstva odločil za "informativno propagandno smer", ki je imela najmanj zveze s politiko. Pa ne, da ne bi razumel, da je človek vendarle tudi politično bitje ali celo bil kak "disident". Ravno nasprotno: raje sem kaj več zvedel o reklamah in podobnem. In zelo uspešna in super pravoverna in politično požegnana študenta sta bila v tem času Janez Janša in Igor Bavčar, da bo bolj jasen čas in kraj.

Vmes me je kdaj pa kdaj in hote ali nehote zaneslo na rob politike. Bil sem pri enem predsedniku države doma, sem prijatelj enega od preteklih predsedniških kandidatov, odlično poznam vsaj tri bivše ministre, za znanca štejem evropskega komisarja in tako naprej in tako dalje - davek slovenski geografski in demografski omejenosti. Kadarkoli pa sem s komurkoli govoril več o politiki kot nogometu, sem se na koncu pridušal, da to ne bi bilo zame. V dveh tednih bi bil skregan z lastno stranko, političnimi nasprotniki, zavezniki in - sam s sabo.

Sprevrženost politike in politikov, ki nas obdajajo ne pomeni kakšne posebnosti v tem svetu in na fakulteti so nas učili, da je politika umetnost možnega. Danes sva nasproti, jutri skupaj, interes druži in razdružuje. V nogometu sem v klubu ravnal enako: pragmatičnost je mnogokrat zbrisala preteklost ali pa slabe občutke in izkušnje. In v življenju, vsakdanjem in banalnem, je podobno: sklepamo kompromise, odstopamo od načel, včasih pod pritiskom koristi, dobrin.

Seveda pa to še ne pomeni, da človek ne bi z zgražanjem gledal, kako nam sestavljajo vlado, kako nam oblikujejo slovensko (in kranjsko) prihodnost. Kako preprosto kot čreda ovac spremljamo ves ta nesmisel sprenevedanja in lova na sleherno korist, ki jo lahko kdo ujame. In pri tem se vsakdo sklicuje še na "državo Slovenijo in njene ljudi"! Beg ljudi pred politiko je seveda tudi zatiskanje oči in ušes pred tem, kaj potem drugi z nami počno. Sedeti na dežju pred borzo je ena plat, znotraj sistema prepričati ljudi pa druga. Vmes pa s(m)o vsi tisti, ki umik vase, k drugim ciljem, vrednotam in nalogam jemljemo kot pot k osebni sreči. Paradoks: zame kot študenta brez politične aktivnosti sta bila nekoč Janša in Bavčar modela "režimskih mladih funkacionarjev", ki sta lezla po politični lojtri navzgor. Je potem težko razumeti, da sem z "rdečega lemenata" odnesel vsaj eno: dvom v politiko in politike.