Nekaj dni bo Kranj v središču zanimanja (športne) javnosti. Plezanje je tisti šport, ki se je uvrstil tudi na olimpijske igre, tako mu raste množičnost. Kranjske plezalke in plezalci (med drugim) tekmujejo v pogojih, ki so si jih uredili kar sami. Plezalna tekma je lahko v prihodnje le zapravljena priložnost, če ne bomo našli rešitve, da jo obdržimo. Bo Kranj zopet (tudi po tej plati) le provinca?

Tragika je, da se mora pijan zaleteti župan, da nas opazi Slovenija (nikar širše). Ali pa, da morajo štrajkati zdravniki, da smo v središču pozornosti. Zato je plezalna tekma nekaj posebnega: tako kot organizatorji kot tekmovalci kot občinstvo ustvarjamo nekaj dobrega. Morda okolica o tem, kaj zmoremo, še premalo (z)ve. Ker smo ujetniki lokalne scene, foušarije in ribarije, kot pravimo.

Nekaj dni naj bo torej v znaku pozitivne energije. Sposobnosti, da zmorejo več, kažejo dekleta in fantje v plezalni steni. Pomislite: imeli smo človeka, ki je v svoji knjigi Pot opisal bistvo življenja kje je bistvena prav pot, ne (samo) cilj! Kranj naj ima cilje, a pot do njih nas bo potrdila: bomo zmogli kaj več od samohvale ali samopromocije? Bodo ljudje, občani in občanke, verjeli, da lahko zlezemo višje?

Ni ga, ki bi lahko nedelo spremenil v delo. Ni ga, ki bi lahko napake spremenil v vrline. Ni ga, ki bi plezal brez treninga, truda, vztrajanja. Ni vrha, ki je lahko dosegljiv. Zato Kranj hoče jutri poslovno cono in dom starostnikov, zato hočemo vrtce za vse otroke, zato hočemo...Tu so torej cilji, za pot smo izvolili tiste, ki morajo na njej vztrajati.

Ponavljam: zakaj ne bi bili doma v prestolnici plezalnega športa? Vsaj slovenski, če ne še širše. Prav taki cilji nas lahko premaknejo iz ujetosti v trilerje, ki smo jih gledali leta in leta: bili so napeti, a srečen konec nas ni prepričal. Kranj lahko spleza visoko. Vrha sploh ni. Je samo pot.