Nikdar si ne bi drznil pridigati o morali in etiki. Preprosto splozko področje človeškega dojemanja, kaj je prav in kaj narobe je stvar vsakega človeka. Človek za te presoje ne more opraviti nobenega izpita, nobene šole, nobenega izobraževanje. In sankcije na tem področju so najprej osebne: spoznanje, da si nekaj storil narobe. Napake pa delamo vsi in zato tukaj vnaprej velja še enkrat zapisati, da je kr.trma.si vse prej kot "končna sodba" v katerikoli stvari. Toda govor svetnika Staneta Boštjančiča na seji mestnega sveta je bil vendarle javni nastop javne osebnosti. Konec koncev gre za bivšega tožilca in nekdanjega partijskega veljaka, danes člana SD in mestnega svetnika, ki s svojo pravno logiko bedi nad predpisi. Tudi nad pravilnikom, ki njemu in vsem ostalim lokalnim politikom omogoča požrtije. Ne zakuske, ne pojedine - požrtije je prava beseda in oznaka. In s svojo obrambo pravilnika je svetnik Stane dosegel pomembno pravno zmago: ubranil ga je, ker je dober. Pravilnik je tudi dosleden, pošten, jasen, nesporen ipd. - skratka: vse je v redu. In če je vse v redu, kje je zdaj kdo, ki si upa nizati etična in moralna vprašanja, kdo upa dvomiti v mestno oblast in njene akte, njene pavilnike?

Tragika Staneta Boštjančiča in vseh, ki so se z njim strinjali je v dojemanju življenja. V njihovem pravilniku piše, da je pač dovoljeno vse, če pravilnik tako piše. Zato Stane Boštjančič in njegovi ne potrebujejo etike in morale. Ni jim treba vračati požrtega ali celo morda nameniti kak evro otrokom brez malic, brezdomcem, komurkoli pomoči potrebnemu. Če delajo po pravilnikih, so oprani na tem in onem svetu. In seveda: kdor ne dela po pravilniku, mora dojeti, da se vsakega da kršiti. Ni popolnega pravilnika, človeško (in ne goveje) meso pa je slabo pa naj bo duh še tako močan.

Zato župan Mohor Bogataj in svetnik Stane Boštjančič o etiki in morali ne govorita. V nasprotnem bi morala pojasniti svoja etična in moralna merila tudi ob takih požrtijah, ki jih dovoljujejo pravilniki. Ali pa bi se morala razgaliti kot človeka z vrednostno lestvico in spoznanjem, kaj je prav in kaj narobe. Živimo v grozljivem okolju kjer etika in morala ne prideta na vrsto. Sta nepomembni. Če nekdo v času, ko revščina trka na vrata, pravilnik postavi nad moralo in etiko, me je strah. Kajti Stane Boštjančič in njegovi somišljeniki nas vodijo. Odločajo. Ukrepajo. Z etiko in moralo? Ne vem. Po pravilnikih?

Nikdar ne bom priznal takih pravilnikov. Svetnika Staneta pa je treba pomilovati. V strahu pred etiko in moralo je zbežal v varno naročje pravilnika, ki naj bi ga opral dvoma in krivde. Iz tega skrivališča etike in morale preprosto ni videti. Kot se ne vidi siromašnih otrok ali ponižanih davkoplačevalcev, ki plačujejo za požrtije po pravilniku.