Kanonfuter so rekli včasih za vojake, ki so lezli iz rovov in so jih v vojnah kosile strojnice nasprotnikov. Bili so pač le mašilo zgodovinskega toka, ki je generale pustil v ozadju, vojake pa pobijal kot muhe. V politiki je podobno, a ne tako dramatično. V zadnjih dneh sta dve politični stranki v slogu nekdanjih diktatorjev (tam so imele volitve 101% udeležbo, podpora pa je bila 105%...) izkazali lojalnost, vernost, podporo svojima voditeljema. Jan-Jan zgodba je pač trenutno okvir Slovenije kot nam ga skušajo vsiliti Branko Grims, Alenka Bratušek in Lojz Potočnik. Oni so izvoljeni legitimno in legalno, prav taka je podpora, ki jo izkazujejo svojima šefoma, ki so jima politično šteti dnevi. Strankarski kanonfuter je potreben za dviganje rok, za treniranje discipline glasovanja, za farso demokracije. Kajti ne gre nikoli za tisto kar mislim ampak za tisto kar moram storiti, mislijo pa drugi.

Alenka in Branko in Lojz nas niso presenetili. Niso v Ljubljani rekli, da mislijo s svojo glavo vsdaj zdaj. Da vendarle Slovenija ni ujetnik ne dveh ljudi, ne dveh strank, ne njunih početij. Seveda bi bilo res čudno, če bi omenjeni trije Kranjčani ravnali drugače. Branko je vse svoje življenjske cilje uresničil z JJ, Alenka in Lojz pa sta dejansko le vojačka, ki tekata od ene stranke k drugi in se veselita pravilnih odločitev, ki omogočajo poslansko plačo in lagodno življenje. Če ob tem zanemarimo še kako pikantnost, je to vse. Tragično in smešno? Niti ne: tako je ravnala večina poslancev slovenskega parlamenta, skupaj okoli 60!!! Podprli so svoja voditelja, njun vzorec mišljenja in ravnanja.

Je doma kaj drugače? Kje pa: Lojz in Alenka sta sicer v opoziciji, Branko vlada tudi v Kranju. Kakšne posebne aktivnosti opozicije res ne moremo beležiti, ker je ni. Pozicija pa bo svoje račune še predložila, rezultati dveletne vladavine so porazni. Toda tudi v tej kranjski oblasti je kimavčkov in koristolovcev malo morje. Le koliko jih je že dobilo službe, položaje po zaslugi klanjanja "mohanglerstvu"!?

Taka ravnanja so človeška. Vsak med nami daje na tehtnico, kaj mu prinese, da stegne jezik in ne roke v ponižno glasovanje. Za to, da v nekem trenutku rečeš "ne", potrebuješ pogum. Če si vojaček, politični kanonfuter pa imaš vsaj eno možnost, da te "ne bo zadelo" in boš bitke varno preživel. In še kaj v žep dal.