Danes je zagotovo bel. Naš Kranj namreč. Drugače pa - rdeč? Delavski, proletarski? No, ja razmislek o politični barvi v mestnem svetu daje jasno sliko: Kranj še zdaleč ni (več) rdeč. Lukšičevi demokrati naj bi sledili rdeči barvi, politično pa gledajo v hrbet Janševim črnim ali belim (dejansko rumeno-modrim) v politilčnem smislu. Dražgoše so lakmusov papir za tradicijo partizanstva in še česa. In tam ste vsaj pred nekaj leti lahko srečali prvo osebnost kranjske politike minulega stoletja, Vinka Hafnerja. Mož, ki je ostal zvest socializmu osebno nima madeža na svoji politični karieri. Izšel je iz delavskega Kranja in se z zatonom socializma umaknil dostojanstveno. Zgodovina bo dala sodbo, a človeška je zanj lahko le spoštljiva.

In če se je Kranj v preteklih letih iz rdečega prebarval, kdo je za to "kriv" - ali zaslužen? Rdeča buržoazija ljudi, ki so v socializmu vladali (Piskernik, Bohorič ipd.) se je spremenila v novodobne kapitaliste. Politiki novega kova (Kacin, Erjavec) bi se - navkljub pohodom v Dražgoše - težko šteli za borce rdečega Kranja. Znano jedro bodočih voditeljev Kranja po načrtu nekdanje partije (pokojni Sandi Ravnikar in njegov krog) je poniknil v anonimnost. In današnja SD v Kranju? Koga oni predstavljajo in kaj pomenijo? Usihanje se kaže z volilnimi rezultati, novi predsednik Meglič je skoraj neviden.

Dražgoški vsakoletni preblisk s partizanskimi pesmimi in kapami nas torej spomni na nekaj, kar vsi vemo in dojemamo. Čas gre naprej. Če pogledate spletno stran borčevske organizacije, je Kranj zastopan res obrobno, celo Gorenjska enako. Pa so Dražgoše na Gorenjskem, kajne? Seveda je po 60, 70 letih vse drugače. Le nekaj Evropa in svet nista spremenila, pri nas pa se to poskuša: ve se, kdo se je boril proti in kdo za. Za karkoli.

Ne vemo, koliko Kranjčanov gre v Dražgoše. Vsekakor še vedno veliko. Tja ne gredo zaradi ideologije (ali pač?), ljudje preprosto tako čutijo. Kranj pa ob tem doživlja prej apolitičnost kot pa kako posebno gorečnost za rdečo ali belo ali ... stran. Na zadnjem protestu slovenske vstaje je bilo 30 (trideset) ljudi.