V Novem Mestu je Krka, ki zdravi tudi šport. Za Kranj velja samo eno: če je bil v sredo na tekmi prvič tudi župan in je navijal za svoj klub, potem je upanje. A dejansko je vse skupaj na poti košarke, vaterpola, hokeja, odbojke kjer nam je usojeno životarjenje. Pogubno neznanje tistih, ki so in še upravljajo z nogometnim klubom je dobila logično posledico. Upamo, da ni dokončna, a v dolenjski prestolnici so pokazali, da jim je kaj do športa. Junija in malo kasneje lani smo vse to napovedali. Žal natančno. Klub s 100 000 dolga, neplačnimi trenerji in igralci ter z mnogimi kruhoborci, ki mislijo le nase, je pač postal kranjska značilnost. Župan in podjetniki in vsa politika in vsi vplivneži se ne zavedajo, da ne gre za brcanje žoge ampak brcanje mladih od športa. Spoznanje, kako globoko smo padli, je doma v letu 2011, ko je župan Mohor z vladajočimi sklenil, da tribune ne bo. Da ne bo razvoja. To je bil žebelj v krsto, čakamo na pogreb. In žalujemo. Zgodba Siniše Brkića+Bena Fekonje+Roberta Misje+Dušana Kosića+ "prišli odšli" kadrovske politike je ogledalo Kranja. Nič od nič.