Včasih sem "slovel" po tem, da v Triglav novačim nogometaše, zlasti nadarjene, mlade. Eni so mi to šteli v naglavni greh, drugi so me imeli za čudaka in še kaj. Meni se je na koncu vse to že "gravžalo"! Ko sem trčil na neumnost (staršev), neambicioznost(otrok), primitivizem (okolij kjer so bili), me je imelo, da bi rekel: "Pa zapravi svoj talent, ne boš ne prvi in ne zadnji.

Tako smo iz bližnjega kluba vabili dva fanta. Eden je v nedeljo odločil polfinale Nike pokala in Triglav prvič po res dolgem času pripeljal v finale. Generacija je sposobna, ekipa prava - a treba je bilo premagati izredno močne klube in prej ali slej so izpadli Olimpija, Domžale, Bravo, Interblock, Koper, Gorica in na vzhodu tudi Maribor, Mura, Celje...Ne, da je fant delal čudeže. Preprosto se je prav odločil. S starši vred. Prišel je v klub kjer napreduje. Njegov vrstnik teh ambicij in podpore ni imel in nima. In je ostal tam kjer je. Verjetno sta zadovoljna oba, tako je tudi prav. Tega namreč ne pišem v svoji prejšnji vlogi: "vsi v Triglav". To pišem zato, da bi starši razumeli, za kaj gre. Da je treba slediti napredku, če želiš igrati v Stožicah, v finalu. Če želiš biti v vrhu slovenske lige dečkov. Če želiš slediti ambiciji. Nejc ji sledi. Ni edini, še veliko jih je. Zato je moje sporočilo (tudi sam imam otroke) vedno veljalo staršem: je res mogoče, da boste zaradi neke motnje preprečili, da otrok napreduje, ga celo ovirali in zavirali, se odrekli žrtvovanju, času, denarju za to, da bo obstal nekje kjer mu ni mesto?

Nejc je še eden primerov, ki potrjujejo mojo teorijo. Ne mojo: svetovno teorijo napredka v nogometu. Res so pri tem številni tudi taki, ki potrjujejo, da teorija ni vse - odloča praksa. Nejc ima pravega trenerja v pravem klubu in v ekipi še veliko sposobnih, tudi bolj sposobnih od sebe. Za nekaj pa me resnično ne skrbi: da Nejc ne bi svojega maksimuma dal v Triglavu, da ne bi dosegel vsega kar zmore. Za to pa ni dovolj nobena teorija, noben klub, noben trener - moraš biti tak fant, s podporo in razumom staršev. Šele potem je mogoče uspeti. Vesel, sem, ker je bilo Nejcev in podobnih veliko in jih bo še. Vsem ostalim pa: vas ne bodo otroci nekoč vprašali, zakaj jih niste usmerili drugače?