Triglav je drugoligaš in to je dejstvo, ki peče zaradi načina, kako smo šli v .... Dob. Pregled pa pokaže, da je celotno prvenstvo bilo v znaku "lovljenja lastnega repa" kjer nismo ustvarili moštva (za prvo, vsaj drugo ligo) in ne izpostavili novih, kakovostnih posameznikov. Razen, če nismo želeli slovenski nogometni sceni predstaviti Jožefa, Pokorna ali morda slovitega Dialla, ki je kriv samo tega, da je bil v napačnem času na napačnem mestu. In ponovno odgovorno trdim: problem, da je bil odsoten nesojeni nosilec Triglavove igre, ni problem iz Doba. Je problem strokovnega dela.

Seveda je ob tem za konec te zgodbe treba vprašati, kje se je izgubila čast? Na primer tistega, ki terja od trenerjev in igralcev športno kulturo, obenem pa zamolči, da je na usodni tekmi moštvo nekompletno, ker je nekdo že na dopustu!? Je kredibilnost res mogoče "kupiti"? Ali pa preprosto nastane v procesu kjer je izstop iz sence na sonce lahko tak, da ti scvre načela in lastni jaz? Poudarjam: deset nesojenih nosilcev nas ne bi rešilo v Dobu, če športni direktor "požegna" kar je "skuhal" trener in potrdilo vodstvo kluba. Ker ni problem v enem igralcu, njegovi odsotnosti, problem je v časti in ponosu in odgovornosti.

Tokrat o tem tudi v tej rubriki zadnjič: fantje so se poskrili v mišje luknje, kot se temu reče. Verjamem, da imajo svojo razlago, svojo logiko - nikdar nisem trdil, da je moja edina in prava in absolutna. Še več: velikokrat so me že prepričali o napakah, ki sem jih storil v nogometu in s tem pač moram živeti. Res pa je, da Triglavove časti nisem prodal ne pod svojim, ne pod klubskim imenom. Prav vseeno mi je, kdo me je zaradi tega ljubil (manjšina) in kdo sovražil (večina...). Ko gre namreč za tisto končno človeško "dajanje na tehtnico", mi je vedno pokazala prav. In zato sem iskreno vesel, da sem nekomu v klubu pošteno in v obraz povedal, da nima več mojega zaupanja. Če sem bil kdaj za tisočinko sekunde v dvomu, v Dobu sem dojel, kako prav sem imel. Združba kjer si zraven samo navidezno, kjer je odgovornost le krinka in kjer si vedno v senci, ni nič vredna. Zato sem odšel iz Triglava toliko bolj gotov vase: za bitke moraš imeti generale, vojščake, topove...

Čast je torej nogometno in človeško gledano odvisna od tega, čigava je. In tu tiči strokovni in nogometni zlom članske ekipe Triglava: v njej in okoli nje je preveč ljudi, ki jo razumejo vsak po svoje in zlorabljajo vsak po svoje. Zato ni nobenega problema, če to tako ostane. Problem bi imel, če tega ne bi pravočasno začutil. Pa sem...