Trener Javornik in amaterji iz Doba so naši stroki (Misja, Brkič,Kondič) dali lekcijo na igrišču. Ta lekcija ne bi bila mogoča, če ne bi imeli drugoligaši dobrega strokovnega vodenja. Že prva tekma je bila dokaz, kako se take tekme igra, na drugi pa smo povsem (taktično in zlasti osebnostno) pogoreli. Pa to je že lanski sneg, trener Javornik pa kljub temu ostaja nočna mora ljudi, ki seveda dobivajo (in za 9.mesto vse čestitke) in izgubljajo tekme - to je šport. Nihče ne bi zabadal noža v (strokovno) rano, če ne bi izostala sleherna kredibilnost, sleherna jasna športna politika, sleherna avtorefleksija. Kajti ljudje stroke so (p)ostali ljudje brez časti. Zlagati se lastni ekipi, da je "igralec na službeni poti", ko medtem uživa na dopustu v tujini, je perverznost prve vrste in športna sramota Triglava. Je zato treba sekati glave v klubu, ki stavi na domačo stroko? Je zato treba zganjati lov na čarovnice? Ne - treba je le preprosto in učinkovito priznati napako. Toda lažnivec najtežje prizna laž, izdajalec pa za izdajo vedno najde kako drugo besedo. Zdaj jim je ob bok stopil še predsednik Fekonja z UO vred.

Ista zasedba bo ponovno lahko dokazovala, da laž ni kaznovana. Da lastni ekipi lahko lažeš. Da je to opravičljivo z "višjo silo" in interesom. Nogometni poraz se zgodi, tudi kvalifikacijski - za to nihče ni manj vreden kot trener, ker je življenje trenerja pač sestavljanka uspehov in neuspehov. Toda moralni razkroj, da se je lagalo ekipi o odsotnosti "zvezdnika s posebnim statusom" seveda odreka legitimnost tej združbi s predsednikom na čelu. Nič slabega o stroki, navijači smo tako vsi selektorji in trenerji in...Toda človeška plat izpada v Dobu me je spomnila (vsak ima svoje travme, tudi jaz) na zgodbo o licenci, ko sem moral odločitev NZS sporočiti trenerjem in ekipi. Takrat sem se namreč grdo zlagal: vse sem vzel nase! Kot direktor kluba sem pokril vse klubske napake, ker je tako velevala čast. Stopil sem pred fante in čakal, da mi bo kdo kaj sočnega povedal ali mi eno prilepil okoli glave. Na to sem bil pripravljen, ker sem odgovornost vzel res dosledno. Ne bom pozabil tistegazadnjega treninga in ponosa, da sem se lahko fotografiral z ekipo (prvič in edinič, ob slavjih sem stopil malo nazaj). Šele, ko sem dojel intrige z licenco, sem začel (zopet svoj) boj za to, da sem dokazal in pokazal, da je bilo vse skupaj pač le farsa licenciranja. Toda v nekem trenutku, v tistem usodnem dnevu leta 2011 sem nastavil lice vsemu, kar nas je zadelo in nosil vse breme, ki se je zvalilo na Triglav.

Tega ne pišem zato, da bi hvalil sam sebe, nič pa ne moti tudi taka interpretacija. To pišem zato, ker se danes ne bi fotografiral s to zasedbo za vse na svetu. In zato jim lahko zaželim samo vso srečo, ker časti in samospoštovanja pač ne moreš nikomur želeti: ali imaš, ali pa nimaš. Triglav potrebuje vse znanje, slehernega človeka. Toda, če dam na tehtnico čast in ponos, občutek odgovornosti in sposobnost pogleda v oči ter na drugo stran dam svoj status v klubu, svojo funkcijo ali službo, je pri meni odločitev jasna. To sem dokazal in pokazal.

Če zavrtim film malo nazaj, me preplavi čuden občutek: ne jeza, še manj privoščljivost, nikar zavist, sploh ne sovraštvo ali še kaj bolj ostrega. Enostavno začutim pomilovanje za ljudi, ki imajo svoje dobro ime in čast in še kaj vedno na jeziku - nikdar pa v sebi. Zato se mi smilijo, ker vem, kako težko živijo sami s sabo. Zdaj pa veselo na trening in v nove zmage!