"Če se prilagajaš, izgubiš svoj jaz!" /Srečko Katanec, Sportal/

Priznam, izgubljal sem ga velikokrat, na veliko načinov, ob veliko priložnostih. Nogometni jaz je tako kot nogomet poln kompromisov. Seveda: do....? Kdaj? Kam? Kje? Kako? Ko izgubljaš jaz, je ključno, da se tega zaveš in dojameš. In potem ga ne izgubiš. Lažnivo in grdo bi bilo o sebi in drugih trditi, da se to ne dogaja, da ni takih in drugačnih kompromisov.

So pa ljudje, ki predavajo moralo in so (trdim celo: smo) tisti, ki nogometno moralo na koncu vzamemo kot edino valuto za edino banko, ki se ji reče "nogometna in človeška čast". Je mogoče izdati in prevarati tisto, kar si govoril in delal včeraj? Mogoče. Je mogoče izdati tistega, s katerim si delal včeraj? Še kako mogoče. Toda: je mogoče dobesedno pojesti lasten .... na ta račun? Mogoče, a težko prebavljivo. In zato sem se ob Srečkovih besedah spomnil tistega, ki mi je nekoč rekel "Jaz sem ..... .... (njegovo ime in priimek, za nauk zgodbe nepomembna podatka) !" In pri tem potegnil ločnico, ki me je postavila na drugo stran. Če je on on, kaj sem potem jaz? Tisti, ki to preprečujem, kradem njegov "jaz" za svoje potrebe? Zanimiv je bil povod, ki je izvabil tako dobro, resnično in točno trditev: moja ocena njegovega nogometnega "jaz-a"! Torej: do tega, da je on on in jaz jaz se je prikopal natančno takrat, ko sem mu v obraz zmogel povedati, kdo je in kaj je v mojih očeh, oceni.

To je bila ena najbolj pomembnih zmag. Ni namreč ključno, da ti nekdo sledi kot pes ali da se ti upira, ni pomembno koliko kavic si spli z njim, ne koliko ur si preživel z njim, ne koliko nogometnih bitk si z nekom dobil ali izgubil. Manj pomembno je celo to, da si mu morda pomagal, ga kdaj kam odpeljal v svet, mu kaj zaupnega povedal ipd. itd. kar se pač med ljudmi dogaja.

Edino in ključno je, da prej ali slej, v stiski ali sproščeno, ob zmagi ali porazu dojameš, kdo je. In ga ne oropaš njegovega "jaz". Ravno nasprotno: pomagaš mu, da upa povedati in pokazati, kdo je. Da se zmore izreči zase, za svoje ego, jaz, sebe... Ko to doseže, ni več nobene osnove za vse ostalo. Nogometni jaz je skočil na plan in ovir ni več. Še zdaj sem ponosen na ta svoj dosežek, ki je meni pomagal še bolj: sprejel sem kako odločitev o sebi, ker sem tudi o svojem "jaz" vedel več. Ne vse, jasno.

Triglav potrebuje ljudi, ki imajo svoj "jaz". Zato sem vesel, da sem po tem "očiščenju" doživel, kako ta njegov jaz deluje. Z vsakim dejanjem, z vsakim stališčem, z vsako besedo, z vsakim umaknjenim pogledom, sem dojel, kako v življenju in športu brez "jaz" ne gre. Zato sem nanj preprosto pozabil kot na "fuzbalko brez duše" (včasih so jih še imele). Ampak Srečko Katanec me je spomnil nanj. In na njegov jaz. Nasmehnil sem se in si rekel: "Dolgo se je boril s tabo v sebi, a je zmagal!"