Nejč Slapar je star 70 let. Pa je še mlad. Kot je vedno bil. Zato o njemu ne bomo peli hvalospevov kot to pač mora početi politika, kritiki ipd. Ker je pač lepo in spodobno, da se umetnika pri sedmih križih hvali in tako naprej. Dejansko je to Nejču tuje kot bi mu bila tuja obleka s kravato Armani in polikano čvekanje. Nejč je namreč nekaj drugega. Je Kranjčan, kot jih ni več. Kot je bil gospod Fink, nemara. In njegov džez in angleško blago za obleke. Kot je bil nekoč profesor Slapar, ki je dal dva svinčnika dobesedno v nos pri nekdanjem Trebcu za šankom. Boemsko v Nejču je tisto kar sicer ostaja za vse nas vrlina in lastnost in posebnost. Živko Kladnik ob njem je dejanska ilustracija časa, ki ga več ni in ljudi, ki so še. Ta Živko je nekoč pomagal ustanoviti Filmarje, danes je to NK Kranj v drugi ligi. O umetnosti Trma nikdar ne sodi: enemu je všeč, kar počne Nejč, za druge je brez veze. Prav. Verjamemo, da mu za ves rompompom okoli umetnosti ni bilo nikoli mar. In tudi Kranju ni bilo posebno mar za umetnike, od Prešerna naprej. Pa nič jamranja, upamo, da ne bo hud, če zapišemo eno tistih, ki jih je povedal v prijetni družbi. Nejč je namreč invalid in kos kovine njegove noge je - anekdota: Prišel sem na obisk na vas. Pes je bil nekaj jezen name in se je zakadil, da me ugrizne. Nikdar ne bom pozabil pasjih oči, ko je zobe zasadil v nogo in naletel na kovino namesto mesa. Bil je zmeden do konca..." se je nekoč smejal Nejč. Ker se vedno zna smejati, je živ in bo živ. Za ene s smehom, za druge z njegovim delom, ki je bilo vedno izven tokov všečnosti. Na mnoga leta, Nejč.