Drutšvo novinarjev Slovenije je cehovsko društvo kjer pač novinarji s članstvom potrjujejo svoj poklic, ščitili pa naj bi tudi svoje interese, društvo naj bi jih zastopalo ipd. No, novinarjev je v Sloveniji kot listja in trave, poleg poklicnih še vsi prosti strelci, nepoklicni in tisti, ki se novinarje počutijo. Novinar je dejansko lahko vsak, le s članstvom v društvu pa pridobiš tudi mednarodno novinarsko izkaznico. Pa še kako ugodnost, ki so si jo včasih novinarji izposlovali - od dobrih smuči, do cenejšega avta ali vozovnice na železnici. Zdaj je to bolj ali manj preteklost. Po 31 letih poklicnega dela je iz DNS izstopil Miran Šubic, sicer novinar Dnevnika in naš sodelavec. Pa kaj! Koga to zanima? Kaj je to posebnega, ljudje se (svobodno) vključujejo v društva in cehovske organizacije in še kam: "Glede na to, da sem član 30 let in nikdar nisem izkoristil nobenega popusta ali kake druge ugodnosti, pomeni izstop pač to, da članarine ne bom več plačeval. Jo bom pa namenil za humanitarne namene, za pomoč otrokom v stiski. Vzrok ali povod ali pa samo impulz, da to svojo cehovsko organizacijo zapustim pa je dejstvo, da ni več moja. Oziroma: jaz nisem njen, tako se bolje zapiše. Da nekomu strežejo po življenju in od svojega društva ne dobi vsaj vprašanja, telefonskega klica ipd., je seveda za današnje čase logično. Zame pa ne. Ker enostavno smatram, da je najprej treba biti človek. In sem lepo zaključil svoje članstvo z enostavnim sklepom: niti oni mene ne rabijo, še manj jaz njih. Pa tise evre dam otrokom, ki so v stiski in bomo vsi zadovoljni!" je dejal Miran Šubic. Ter opozoril: to ni noben protesten odstop, kje pa. Saj ni bil nihče nič dolžan, najmanj vprašanja o tem, kaj se je zgodilo in zakaj in kako. Nisem Miro Petek, ki je iz napada nase napravil politično kariero. In zakaj tale zapis? Zato, ker je vedno veliko slišati o "ogroženosti novinarjev ipd. itd." in besede včasih preidejo v dejanja, kajne?