Barcelona. Rambla. Utrip mesta, ki me vedno znova prevzame - takrat prvič nogometno. Moj prvi finale lige prvakov in takoj epski. Neponovljiv. Camp Nou je videl dramo, ki ji ni bilo para: do zadnje minute je vodil mnogo boljši Bayern, potem pa se je prikazal "ubijalec otroškega obraza" Solskjaer, da o "Sherry-cherry Sheringhamu" ne pišem: Angleži so začeli leteti z neba. Dobesedno: po golu za zmago ManU-ja je name dobesedno priletel nekaj vrst višje sedeči priletni Anglež. Vrgel se je na nas, ki smo sedeli spodaj in seveda mu nisem zameril. Doživel je tisto kar mi je ostalo vedno v spominu: zmago kjer so v zadnji minuti izgubili Nemci. Jokal je na sredini igrišča orjaški Jancker in vsi ostali - drama je bila popolna. Angleže so dan prej snemali z luči na sloviti sprehajalni Rambli, po tekmi je bilo noro, noro! Nogomet je ponudil vse kar premore in prvo pravo finale mi je za vedno ostalo v spominu. Kot tudi vstopnica za spomin - mislim, da sem takrat bil prepričan, da se kaj tako dramatičnega ne more ponoviti nikdar več. Pa se je, vsaj enkrat še. In tudi takrat sem po neverjetni sreči bil zraven. Toda Barcelona z norimi Angleži in objokanimi Nemci me spomni na vsa finala, ki sem jih videl v živo. Tudi tisto, ko je z bele točke zgrešil Zaho in so se veselili Nemci. Tudi tisto, ko mi je neznani Anglež za vstopnico ponujal tisoč, dva tisoč funtov, da bi videl svoje...Nogomet: magnet milijonov! Doživeti eno tako tekmo, en tak trenutek, eno zmagoslavje igre in spektakla, je bogastvo. Vedno znova si rečem: kaj vse bi si lahko kupil ali imel, če bi te vstopnice iz albuma pretopil v .... smešno: ali lahko bogastvo doživetega prevedeš v denar? Nikakor: Camp Nou 1999 je neponovljiv in preveč dragocen! Milano, Rim, Pariz, Atene, Madrid in Istanbul so prelepa mesta, a nogometni spektakli so zasenčili vse lepote....