Nekoč sem bil še "v pogonu" kot se reče: nogometni križi in težave, radosti in...telefonski klici. Taki in drugačni: da sem baraba, da sem vse uničil, da sem grobar in tudi kak prijeten: "Tukaj Bogdan Knavs. Berem spletno stran Triglava in vas vabim na večerjo." Mi je skoraj slušalka iz rok padla. Frančiškan, pater, Gorenjec vabi nogometaše na večerjo, ker je pač spoznal, da gre za prave fante, pravi klub! Takrat sem prvič slišal (za) Bogdana Knavsa in Triglav je bil (že brez mene) kasneje na večerji. Lepo.

Ko sem prebral, kaj misli o mahinacijah cerkve s stotinami milijonov, sem bil prepričan, da ne bo dolgo na Sveti Gori nad Novo Gorico. S Triglavom je bila to pred kratkim "zadnja večerja". Zdaj bo pater Bogdan zopet v Šiški, da ga malo naučijo, da je božja roka dolga in ni treba jezikati, če nosiš meniško kuto. Bo Triglavu bližje ali dlje na večerjo po tekmi? Neskončno dlje, ker je cerkev približala šefom neubogljivega patra in mu dala lekcijo. Ugani, kdo pride na večerjo v Šiško?

Pater Bogdan Knavs med tem žanje pohvale v javnosti. Ljudje organizirajo skupine za podporo človeku, ki ni mogel držati jezika za zobmi kot veleva "božja postava"! Iskreno ga občudujem. In spoštujem. In mi je žal, da nisem bil na tisti prvi večerji pri njem, da bi mu segel v roko. Želim si, da bi ga lahko zdaj povabil jaz na večerjo. Ali vsak kavico. Ali vsaj na klepet. Da bi mu kot Triglavan izrekel spoštovanje. Ker ni bil tiho. V bistvu je pravi Trmator. Pater Bogdan, držite se. In molim za vas. Morda ne tako kot je predpisano, a vseeno. Kajti bog je povsod, molitev je lahko kakršnakoli, pravijo.