Ste se smejali ali jokali, ko so visoki fantje zviška odklanjali dres Slovenije za boje pod koši? Ko so brez ali z razlogi rekli ne, ko so se malo delali norca? Ste se jokali, ko ste gledali Fince, kako "mašinajo" Slovence v nogometu? Ko ste gledali ta peš nogomet, to igro brez žara, hotenja ipd.? Ko sploh ni pomemben rezultat ampak spoznanje, da to ni to?

Vsak otrok sanja, da bo nekoč oblekel dres z grbom. Namenoma ne pišemo: slovenski dres. Ker ni znano, kateri je naš. Nogometaši imajo svetlo modre, zopet drugi temne, eni zelene itd ipd. Zmeda s simboli. Sosedje Hrvatje so nam dali lekcijo: kocke so svetovno prepoznane? In mi - nekje med Slovaško in Slavonijo, bi lahko rekli. Tragično. Seveda dres ni vse, a tole slovensko norčevanje s simboli je pač državno s.anje.

Med tem je Darko Đurić iz Podbrezij postal svetovni prvak, je pa svetovni rekorder. Invalid. Športnik. Človek. Zmore vse in še več, plava za Slovenijo. On pač ne odklanja dresa, ne tekem, ne pogojuje, ali bo plaval za svojo državo. Ne, on je vesel, ker lahko plava in ponosen, da zastopa Slovenijo.

Kriza vrednot ni samo slovenska, je vsesplošna. A kult reprezentance dobiva odgovor v povezavi množic, ki vendarle poudarijo, da so slovenske. Pri nas vse to postaja lastnina ozikih skupin ljudi, ki imajo globoke žepe, a prazna srca. Velikokrat tudi glave. Gre za ljudi, ki nikdar ne bi smeli biti zraven dresa z grbom. Ker preprosto ne razumejo, da je to Slovenija. V enem kosu tkanine je v nekem trenutku vse, kar imamo pokazati, vse kar lahko dokažemo, vse kar zmoremo. Šport športnikom, ni dvoma. Reprezentance pa tistim, ki so ponosni državljani te države, ki so Slovenci s srcem.

Vsi ostali pa: kamor hočete in kadar hočete! Bo kakšna kolajna manj, a srce bo bolj veselo.