Petar Ddić je bil Kranjčan iz Dalmacije. Eden tistih, ki je rad rekel "Gorenjci -kretenci!", a bil legenda. Pisal je malo za Sportske novosti, na veliko pa treniral in uveljavljal vaterpolo. Kranj je bil zibelka tega športa pri nas, od nekdaj smo želeli biti evropski klub z rezultati. Pa je bila prva jugo liga huda preizkušnja, v Kranju ostaja legendarni dogodek, ko je eden od starejših navijačev vrgel sodnika v bazen: jugomučke so pač bile in...

Danes ni več Didića. Še Jelka Kacina ne. Pa je skupaj z Borutom Farčnikom, Jožetom Jenšterlom, Slavkom Brinovcem v nekem času ustvaril pogoje za evropski vaterpolo v Kranju. Naprej ni šlo več. Kljub temu pa je bil nekoč upravni odbor vaterpolo kluba s Kacinom, Benčino in ostalimi pravi primer delovanja športa v nekdanjih razmerah.

Danes je oče v.d. predsednika zveze, sin selektor - oba Troppana pa brez prebite pare. Niti za letalske karte do Londona ni ostalo potem, ko je blagajno imel pod nadzorom predsednik VZS Kranjc, s štajerskega konca doma. Danes ga ni nikjer, denarja tudi ne. Kaj dosti ne ve niti sekretar Bor Balderman, kazenske ovadbe pa bodo prej ko slej odgrnile, kdo je vaterpolo zvezo (in s tem šport in klube v celoti) pognal na boben. Mimogrede: če je zveza brez beliča, če je šport na psu - za Triglav ne moremo reči kaj bolj spodbudnega. V Jadranski ligi ne morejo več tekmovati, ker ni denarja. In kdo ga ima za tako tekmovanje? VK Maribor. Iz tistega mesta, ki je socialna bomba in kjer so vsi reveži in se streljajo med sabo in župane odstavljajo.

Tudi v primeru slovenskega vaterpola so zadaj in spredaj ljudje. Dida je nekoč že vedel, kaj smo. Legende kranjskega vaterpola (Franci Rebolj, Bori Chwatal, Bidži...) obujajo spomine, sedanjost pa je grenka in žalostna. Ni lepo, če odmira tradicija. Ta je v Kranju tudi - vaterpolo.