Imel sem čast, da sem ga poznal in ne vem, če sem bil kdaj bolj ponosen kot ob njegovi 80-letnici, ko sem se znašel med peščico povabljenih, ki so mu lahko (zadnjič, a tega nisem mogel vedeti) stisnili roko. Lahko bi zdaj pisal hvalospeve, lahko bi nizal statistiko človeškega življenja, a se ga spomnim predvsem po nečem, kar je bilo tudi meni blizu: po iskanju. Po novih zamislih. Po smeri, ki je bila ena sama: naprej. To ga je vodilo k napredku nogometa pri nas. Ko smo nekoč začeli z zamislijo prve slovenske kadetske lige (prej je bila samo mladinska), je bil on tvorec novosti, ki je oplemenitila nogomet - ob nastanku pa naletela na odpor starih struktur tudi v NZS. A Elsnerju si težko ugovarjal. Ne zaradi moči in vpliva - zaradi argumentov in sposobnosti, da jih je predstavil in uveljavil. Nekoč sem se z mopedom vozil na tekme Olimpije v Ljubljano, za kultni Bežigrad, na tisto podrtijo. Najbolj sem za Olimpijo navijal, ko jo je vodil slovenski trener, Elsner. Vsi ti drobci se mi zdaj vrtijo pred očmi in, ko sem nekaj časa deloval v NZS, sem dojel, kako dobro je, da ga imamo. Znal je uveljaviti napredno, danes pa take osebnosti nimamo. Preprosto zato, ker je nogometni vrh postal lovišče za tiste, ki niso nikdar v nogometu delali ali ga razumeli v pojavnih oblikah vseh vrst. On je bil drugačen. Vedno sem ga osebno sprejemal kot prvo in edino avtoriteto. A zame ni bil človek forumov in funkcij, ker me je vedno znal povprašati, kako je v Triglavu in kar je še lepše - pohvaliti, če smo dobro delali. Branko Elsner, hvala.