Potem, ko sem na mestnem svetu slišal pljuvanje po "fuzbalu" in posredno Triglavu od našega (?), domačega (?) svetnika Staneta Boštjančiča, sem šele dojel s kom dejansko imamo opravka leta in leta. Z ljudmi, ki jim je preprosto vseeno, če pa jim ni - raje nagajajo. Zato bo nedeljski obračun med trenutno dvema najbolj zanimivima nogometašema Evrope in morda sveta kot obliž: La Pulga Messi in El Tigre Falcao bosta pritekla v nedeljo zvečer na Camp Nou. Spomnil sem se na El Clasico, ki sem ga v živo videl januarja, spomnil na veličastni derbi Borussie in Bayerna in še nekaj letošnjih mednarodnih tekem, ki so mi dale dovolj nogometnega pomirjevala, da tudi vse "stanete b" tega sveta z lahkoto nadomestim z enim samim trenutkom na Camp Nou, v Barceloni. Kriza je v Španiji, a odnos do nogometa ostaja pristen: Katalonija in Barcelona sta že zdavnaj v nogometu prepoznali nekaj več in zato bom s toliko več vznemirjenja iskal energijo, ki jo izžareva 90 000 ljudi. Toplo bo, Camp Nou pa bo pozdravil nov rekord (ki pa sploh ni pomemben) čarovnika z žogo. Nekajkrat sem ga videl na delu, v Rimu je zadel z glavo za evropski naslov, Arsenal je znal osmešiti - dostojanstvo najboljšega je ohranil. Deček iz Rosaria je del pravljice, ki veliko pomeni samo tistim, ki nogometno žogo častimo, ker je nogomet za nas enostavno odliskava življenja. Iz kranjske sivine in kraljestva povprečnežev v svetovno areno? Neprecenljivo.