Otroštvo in mladost človek v starosti kliče nazaj. Ko izgubiš nekoga, ki je zaznamoval neko srečno obdobje, je vedno hudo. Stane Mohar je odšel kot bo prej ali slej ta fotografija izpred več kot štirih desetletij le še priložnost za spomine. Družila nas je šola: najprej tista stara in domača in prijazna na Primskovem ,potem kranjska Gimnazija. A najbolj nas je dejansko družila žoga in zato se ob slovesu od prijatelja iz ekipe in otroštva in šole in mladosti izgubljam v tekmah, ki smo jih odigrali skupaj. In ne morem verjeti, da je odigral zadnjo. Nogomet je bil del njegovega življenja, neka vsebina, ki ji je bil predan. Kot kasneje hribom in vsemu kar so mu v družbi njegove Vladke prinašali.
Ko smo kot študentje viharno preživljali mladost, je bil vedno z nami, mi pa z njim. Zdel se je kot neka skala, opora ali oprijem: vedno miren, preudaren, srčno dober človek. Meni je kdaj odkril kako novo alternativno glasbo, imel mnoge drugačne poglede - a ostaja tista vez, ki je nastala, ko naju je kot otroka njegov oče peljal na nogometne tekme. To naju bo vedno povezovalo in ne morem verjeti, da smo se še pred nekaj meseci srečali kot nekoč. Smrt je bolečina živih, a nemalokrat spoznamo šele ob izgubi, da smo ob nekaj ali nekoga, ki je bil del našega življenja in bivanja. Stane, hvala za vsako podajo....
Gledam našo fotografijo in skušam sam sebi dopovedati, da je našel svoj mir. Da je odigral zadnjo tekmo. Izrekam sožalje vsem njegovih, posebej Vladki, ki je bila njegova opora do konca. Pa konec sploh je? Saj so vedno nove tekme, kajne? Stane bo vedno v ekipi. Naši ekipi.
Miran Šubic