Premetavam se sem in tja, buljim v strop, štejem ovce....In neprestano gledam na ekran, da bo zasvetila lučka, da se bo pojavilo znano ime. Da me bo zgrožen poklical tisti, ki je bil na braniku novinarske svobode in na prangerju politike. Zdaj je na drugi strani, zdaj sem jaz na braniku (moje) novinarske svobode in na prangerju (njegove) politike! Pa še nekaj imava zdaj skupnega: država bo presodila v zadevah, ki naju tiščijo...
Kako se vse obrne, kajne? Če si prej zagovarjal nekaj kar je podpirala javnost in je za tabo stala večina novinark in novinarjev, zdaj pač kot šef mestne uprave malo pogledaš stran. Kaj bi drugega, ko pa je zdrahar in kritikaster in še kaj dobil svoje: zaprli smo mu vrata pred nosom! Zakaj "mi"? Zato, ker je mestna politika in oblast vsaj enkrat enotna: zbrcati novinarja proč od dolge in slastne mize oziroma temu ploskati!
Kranj je provinca, zatohla provinca. Zato edini v državi kot pradni dogodek predstavlja požrtijo za elito. In zato kot edino mesto v državi v slogu destinacije odličnosti prepove poročanje novinarju, ki je - pomislite - kritičen in ne pobira drobtinic z dolge mize. Ko je bil naš direktor uprave na prangerju politike, se je vsaj en pol postavil na njegovo stran in....
Jaz sem sam proti sistemu. In to je največje zadovoljstvo. Nisem pa žrtev, sem borec. Tudi takrat, ko se proti meni zgane sistem (imenovan občina, na kratko) in del tega sistema je tudi bivši urednik in novinar, ki je zdaj direktor.
Pa ne, da bi kaj jamral, ker čakam na klic za katerega vem, da ga ne bo. In prav je tako. Vsi mi bi živeli lažje, če bi zmogli biti transparentni, kot se reče. Če si prej iskal pomoč vse države, da si branil novinarstvo - potem zdaj kot del oblasti braniš oblast, kajne?
Miran Šubic, ki sem na drugi strani bil in bom....