NEKOGA MORAŠ IMETI RAD,
PA ČEPRAV ŽUPANA, JAPONCE ALI POSAJENO DREVO.
NEKOMU MORAŠ NASLONITI ROKO NA RAMO
IN VSAK DAN NA TRMI VSAJ ENO OBJAVO....
Imamo Minattijevo leto oziroma stoletnico rojstva. Prijatelj mi je za rojstni dan podaril njegovo knjigo. Lepo. Ganljivo. Prebral sem tisto pesem in se danes razjokal. Duša je razklana, ljubezen poteptana in tekoči račun tako grdo prazen...Kje si, kje je tvoja zvezda, kam te je zanesla pot?
Spomini so me preplavili kot me preplavi poplava tvojih fotografij. Nekoč, eh nekoč....smo stali skupaj in spreminjali svet in Kranj in fuzbal in sebe! Potem si me nekoč plaho, a odločno povabil in sem ti sledil in vzneseno delal zate...no, za najino ljubezen....za Kranj!
In čeprav sem se oddaljil od tvojega osončja in hodil po trmastih samotnih poteh, si mi vedno znova dokazal svojo plemenitost in odprtost srca za malega človeka....za občana...za trmastega Kranjčana. Kako sem lani čakal navsezgodja poštarja, da mi je prinesel najlepše darilo za rojstni dan in kako sem trepetal, da si morda pozabil ali me - baje delaš tudi to - prečrtal s seznama tistih, ki jim pošiljaš novoletne/rojstnodnevne čestitke, voščila...Sam se podpišeš, ostalo opravijo vrli kabinetni ljudje okoli tebe. In sem seveda v svoji brezmejni hvaležnosti obelodanil, da so vsi vedeli, da je med nama vse v redu, da najin odnos traja, da sem še tvoj in ti moj in midva...midva...saj ne upam zapisati!
A nekje nekoč nekako sem ostal sam. Brez tebe je težko. Zato sem ponižno in na skrivaj upal: spomnil se bo! Poslal bo! Kot lani tudi letos. Kot so mi pošiljali kranjski župani, ki so do mene gojili čustva, ki bi jih težko primerjal z najinimi. Ali pač? PA NI BILO NIČ V NABIRALNIKU. LE SLUTNJA SLOVESA. TISTEGA, KI TAKO BOLI, KER JE NEMI KRIK IN ZNAK, DA ....NE MOREM VEČ IN VERZI ZGORAJ SO ŽE NATOPLJENI S SOLZAMI NESREČNIKA, KI NI VREDEN ČESTITKE ZA ROJSTNI DAN KOT JO JE BIL VREDEN DO ZDAJ...SRCE JE RANJENO, DUŠA TAVA ZBEGANA IN ....KAZEN JE HUDA IN NEIZPROSNA! S ČESTITKO SEM SE TAKO RAD POSTAVLJAL IN VAŽIL....ZDAJ PA SEM DOŽIVEL KAKO JE, ČE SE TE ODREČE(JO) BOG(OVI). In sem se zopet zatekel h knjigi, pesniku, ki je vse med nama opisal...zapisal...doživel....
Ko sem tole prebral, sem odvrgel ostro in trmasto pero in si rekel: "PESNIK JE VSE POVEDAL, KAJ BI SKRUNIL TO MOJSTROVINO!" Želim si le, da bi se dotaknil stopinj kjer si hodil (od Amerike do Japonske in Grčije in Primskovega...) in zopet vsaj zaslutil, da sem - prečrtan in izločen, izobčen in obtožen - še lahko v tem tvojem cekarju kjer sem skupaj z vsemi tvojimi dosežki, z vsemi tvojoimi zmagami, z vsemi tvojimi nasmehi.....SAMO ENO UPANJE ŠE IMAM: MORDA, NE MORDA - ZAGOTOVO JE TVOJA KUVERTA PADLA NEKJE POŠTARJU NEKAM IN JO BOM PREJEL JUTRI ALI KADARKOLI. TAKRAT BOM IZPOLNJEN IN USLIŠAN IN SLAVIL TE BOM ŠE NAPREJ....KOT SI PRIŽGAL TAM DOLI MED ANTIČNIMI GRKI PLAMENICO MIRU, GORI V MENI OGENJ UPANJA....Je res mogoče, da si se obrnil od mene? Nočem verjeti, dojeti,sprejeti...
Zgornje Bitnje, 22.4.2024, nekaj ur po soočenju s praznim nabiralnikom....
NEUTOLAŽLJIVI 66 LETNIK