Rad stojim na balkonu za vrati in poslušam otročad spodaj, pri peskovniku! Kakšne to uganejo, česa vse se domislijo Nikoli ni dolgčas, tako izvirni in zabavni so kot so pač otroci: razposajeni, neugnani ... naši, jasno!

Zadnjič je bilo pa malo čudno vse skupaj. Deklica (ni bila ravno najbolj priljubljena med otročaji), ki je navadno v kaki rdeči majčki ali oblekci vzbujala pozornost, se je poslavljala: "Jaz zdaj grem, a veste! Ampak ne daleč, se samo selimo. Mamica je rekla, da ne smem jokat, ker ne bomo več toliko skupaj. Po svoje vas imam pa vse rada!" je dahnil v otroško družbo z malo tresočim glasom! Punčka je imela baje pomembne starše, z bogato zgodovino, močjo in vplivom in to je rada dala vedeti. Vsem to ni bilo všeč in ni čudno, da je Janezek prvi pokazal, kaj mu pomeni "Rdečkin" odhod iz pseskovnika. Njen nadimek je bil logičen, a so ga bolj šepetali za hrbtom kot glasno izgovarjali - deklič je znal prav rezko ustaviti kakršnokoli nasprotovanje: "A veš, Rdečka, taki kot ti nikoli ne gredo nikamor. Vedno so tu nekje in skušajo nam kaj ukazovati. Mene to nič ne briga, jaz imam tankce in vojačke, se lahko sam igram. Vi pa seveda kar naprej uganjate svoje kombinacije, kdo je s kom proti meni. Če imaš vojačke, si glavni," je bil prepričan in že se je zatopil v igro kjer so bili vedno premiki nekih njegovih enot in okopi, ki jih je treba napasti, razdreti: "Pa tistega svojega strička Milana pozdravi, ker se vedno dela tako prijaznega pa meni še nikoli ni dal čokoladice, drugim jih pa deli..." je podkrepil kritiko fantič, ki se je ob peskovnik preselil z dolenjska strani in je zavijal malo po svoje: "Tanje ni bilo nikoli pri verouku pa k birmi tudi ni šla. Očka mi vedno reče, da bog vse vidi in vse ve in gredo ljudje lahko v pekel. A bo šla ona v pekel pa ne vem, bom gospoda v nedeljo po maši vprašal," je dejal Matejček, fantič z očali in neizogibno verižico s križcem za vratom. Simpatična in nasmejena Urška je takoj dodala svoj pogled na zadevo z Rdečko: "No, ja....zdaj bom edina z rdečimi čeveljčki in to je tudi prav. Ker sem v tem primeru večina in če glasujemo, lahko vedno zmagam." Roberto, ki je do pojave "njegove" Tince (na bližnjem zidu je s kredo narisan srček in v njem R+T...) znal še kako pri peskovniku obvladovati druge s sicer precej fantovsko Rdečko, je bil tiho: če bo kaj rekel o Tanji, bodo mulčki morda špecali Tinci, zato je bil raje tiho. Vedel pa je, da je tudi Rdečki marsikdaj kupil na skrivaj lučko ali kaj podobnega, da ga je potem lepo in na videz "nevtralno" podpirala, ko so se odločali, katero igrico se gredo. Roberto je skoraj vedno hotel Sneguljčico kjer je potem lahko rekel: "Ogledalce povej, kdo najlepši v deželi je tej!" - sam je vedno vedel odgovor....Mali Lukec je izjemoma levi palček potegnil iz ust in poznalo se mu je, da je kot najmlajši rad malo cmerav ali ihtav:"Tanja mi je vedno pustila, da sva se igrala na tej levi strani peskovnika in enkrat mi je dala eno rdečo zvezdico, ki so jo imeli na smrečici doma obešeno! No, zdaj sem pa sam na levi, a bi se kdo igral z mano?" je skoraj milo prosil fantiček, ki so ga vsi jemali malo "z levo roko" kot se reče. Tanja je malo mulasto in vendarle z dvignjenim noskom odhajala proti bloku kjer ji je mahal prav tisti stric Milan, ki jo je rad pobožal po laseh, enkrat sem pa videl, da jo je tudi cuknil...

Še bi jih opazoval in poslušal, če se ne bi oglasil znan glas iz kuhinje: "Tak si kot politiki, nič ni od tebe. Jaz pa naj garam cele dni. Pridi, boš testo za potico gnetel. Velika noč je in potico mlatiš kot za stavo, k maši pa nočeš. Mi je mama rekla, da naj premislim, a jaz sem padla na tisto tvojo rdečo srajco na tistem plesu, trapa..." Monolog ni bil prvič tako ognjevit, priznam. A vem tudi, da potica odtehta vse ostalo. Vzdihnil sem in - ubogal. Kot Rdečki spodaj mi drugega ne preostane, kot se oglasi "ljudstvo"....