Ko sem najavil, da bom pisal o osebni zgodbi, doživetjih in seveda posledicah, sem obljubil nekaj kar mi bi ali bo marsikdo odsvetoval. Komu naj zdaj sledim - ali čemu? Najprej in vnaprej: nič nimam in ne bom imel proti, če mi nihče ne bo verjel. Še manj bom jezen, če bo kdorkoli ponavljal laži, ki so že krožile med ljudmi. Vendar pa želim povedati, sporočiti nekaj o tem, kako je s pravno državo. Oziroma s tem, da se sistem z vsemi sredstvi, načini ipd. loti posameznika v okviru pravne države. Ne s kolom iz zasede - za orodja te države in te oblasti gre. Verjamem v ta orodja četudi so me že in me morda še bodo "tepla". Drugega mi ne preostane, seveda pa je temelj bil in bo: dvom. Če se samo slepo podrejaš sili, si nemočen vedno.

Kako in kaj se zgodi, če država svojih orodij ne zna, zmore uporabiti ali celo ugotovi, da so bila uporabljena napačno? Kdo je tisti, ki mora v takem primeru prevzeti odgovornost, da je posameznik bil v primežu vseh mogočih orodij - na koncu pa je res samo eno: primeža dejansko sploh ni bilo....?! A v primežu ni prijetno: ostanejo modrice, ostanejo rane, ostane...no, marsikaj slabega. Nekoga primež drži en dan, drugega eno leto, tretjega desetletje, koga pa še dlje. Primež prinaša stiske, reakcije v teh stiskah in seveda je trapasto kazati na državo, kaj ti je storila. Država in njena orodja so pač okvir naših življenj. Slednja pa so mnogokrat izven golih paragrafov in drug o drugemu vemo o tem marsikaj povedati. Tudi to bo ostalo, ne glede na orodja in primež, ki te drži okoli vratu in stiska in...

Zato trdim, da je treba povedati in sporočiti, da bi morali vsi mi poskrbeti, da bi država znala jasno sporočiti, da je primež bil - na primer - zmota. Da ne drži več mene ali kogarkoli za vrat. Da ne povzroča stiske in tesnobe in kar je še tega. Ko država sprosti svoj primež, ker je ravnala - zopet na primer - celo nezakonito, je to razlog, da ljudje zvedo. Presojajo pa potem vsak zase, ta svoboda ostaja sleherniku in prav je tako.

Pisanje, ki ga najavljam, mora skozi nekaj preizkušenj preden bo na Trmi kot doživetje nečesa, kar te zaznamuje. Zato moram prositi za še malo potrpljenja čeprav je osnovni pogoj za človeško in novinarsko zgodbo tu: resnica je znana....Ne še vam, meni pač....

Miran Šubic, ki sem marsikaj zagrešil - a nečesa nisem. Več pa v zgodbi, ki je širša od avditorija Trme in globja od preproste ugotovitve, kdo je slab in kdo dober....

ps

Nagobčnik so mi vse življenje skušali natakniti. A se nisem dal in se ne dam: nataknem si ga sam. Da bi pokazal, da sem svoboden človek četudi mi strežejo po....