Ko so me iz centralne redakcije "spodili" v Kranj tam leta 1982, sem še živel na Primskovem kjer smo imeli telefon na hodniku. Nastanek mojega teksta je bil takle: strojepiski v Ljubljani (potrpežljive punce, da so prenesle moj način in ....) sem narekoval tekst. Navadno iz glave, s kakšnimi podatki na papirju. Skoraj nikdar ga nisem napisal na pisalnem stroju in potem samo narekoval. Kolegi in uredniki (bralci ne toliko) bi rekli: saj se je videlo po izdelku. Druga pot do objave je bila daljša: napišem na stroj, pošljem po pošti in že je bila objava tu. Od dogodka ali nastanka teksta dva, tri dni ali več, če je bila zadeva "sporovozna" kot smo tudi rekli...Nujne zadeve? Napišem tekst, grem do avtobusne postaje, ga dam sprevodniku busa za Ljubljano in tja ga pride iskat Dnevnikov kurir, ko moj umotvor prispe v Ljubljano....in naslednji dan objava! Noro hitro, aktualno....

Potem se je zgodila Dnevnikova nova poslovalnica - pisarna za dva dopisnika, skupni prostori, naročniški oddelek. In sem tam našel mir in bil verjetno edini slovenski novinar, ki je bil ob 7.00 v pisarni...ker sem pač vozil ženo v službo iz Šenčurja v Kranj ! Tako sem včasih vse naredil, napisal ipd. že do devete ure, ko večina novinarjev pride v svoje redakcije....Pa je bilo časa dovolj za nogometni klub (moj "tretji otrok") pa še za kaj. V Ljubljano sem napisano pošiljal po telefaksu... Računalniške dobe ne bom opisoval, ker je to pač vse iz temeljev spremenilo, še prej pa mobilna telefonija. Eden prvih sem bil s tem telefonom in še zdaj moj prijatelj rad reče: "Ne bom pozabil, ko sva igrala tenis in te je poklicala strojepiska in si ji diktiral kar med pavzo, z loparjem v rokah in na pamet!" Zagovor: strojepiske Dnevnika so pač klicale kot so - nikdar nisi točno vedel, kdaj bo. In navadno je šlo takrat za tekste za kroniko, nesreče pa tudi niso imele urnika. Tenis s prijateljem ni v ničemer oviral mojega delovnika, samo uskladiti je bilo treba....

Najlepše je, če kavo spiješ s prijateljem, ki ti kaj novega, poučnega zaupa in potem to lahko celo objaviš. Ker novinar iz svoje kože ne more....če je novinar.

Zdaj pa o glavni pisarni. Kjer sem preživel največ časa in je bila najbolj dragocena za moje delo in tudi objave. Več jih je bilo, a vedno se je v njih streglo s kavo in podobnim. Dopoldanska kava je bila bolj obvezna od česarkoli drugega - lokale sem menjal, največ časa vztrajal na Brionih sredi Kranja...Lahko smelo in odgovorno zatrdim: ob kavi (alkohola res ni bilo nikoli ali silno redko ob res redkih priložnostih) sem zvedel več pravih novic kot od katere koli ustanove ali tajnice ali...Naključno ali namerno srečanje ob kavi je dalo "žmoht", da so me mnogokrat celo kolegi vprašali: ja, kje si pa to zvedel? Priznam: tu ni pravila in zato je stvar toliko lepša. Ker sem "kranjski vrtiček" okopaval desetletja, so novice in informacije ipd. k meni dobesedno prišle same. To se me še drži. Še vedno dobivam namige in podatke in potem je treba pač preverjati. Če tega ne narediš, lahko sledi sodnija in "cukanje za jezik" ali pero nezadovoljnih je tudi del novinarstva tistih, ki imamo pero zašiljeno. Kdor vse življenje sadi rožice, ima mir. In priznam: tudi tisti, ki so res temeljiti ipd., imajo mir. Sam v 45 letih novinarstva nisem bil nikdar obsojen za zapisano laž, za zapisano žalitev, za objavljeno izmišljeno trditev ipd. To si štejem v čast, a sem tudi samokritičen: bilo je zdrsov ohoho in sem imel srečo, da prizadeti po tej plati niso ukrepali. A treba je računati, da sem na leto objavil okoli 300 tekstov (daljših...) in v 40 letih to pomeni 12 000 objav (pa jih je bilo raje več) in zraven so še radijski prispevki pa nekaj televizijskih in potem še tisoči in tisoči objav Trme...nabralo se je tega. Zato vedno pripišem: nemogoče bi bilo vse to brez napak, zdrsov - ampak obsojen pa nisem bil, ker mi tudi v primerih tožb po tej plati, krivda ni bila nikdar dokazana. Nasprotno: pravnomočno sem bil oproščen.

Kot zapisano: novinarsko delo je vse manj pisarniško ali pa sploh ni več. Tudi sam sem še prej verjetno najmanj časa preživel v pisarni. Sem bil raje "med ljudmi" četudi so bili to lokali vseh vrst. Prepričan sem, da sem bil zaradi tega vedno dobro obveščen o tem, kar se je ookoli mene godilo in posledično so bili in so še tudi bralci (zdaj Trmini). Pa še tale podrobnost: imel sem sodelavca, sedela sva drug nasproti drugega leta in leta, dobro delovno sodelovala. Nikoli nisva šla na kavo. Ker kava pomeni druženje. Z njim te potrebe nisem imel, on tudi ne. Pa kaj: tudi tako se da živeti in preživeti. V Ljubljani sem celo kakemu šefu in enkrat odločno šefici znal lepo povedati: "To da delava skupaj, ni najina odločitev in spoštujem, kdo je moj šef. S kom grem pa na kavo, je pa moja odločitev in tega si ne dam vzeti." Ni bilo vedno dobro sprejeto, a sem si s tem ustvaril nek sloves neugodnega človeka. Ločiti službo in družbo pa je zame bila in je sposobnost, na katero sem ponosen. Ker sem tako ohranil prostor za kavice prijateljstva....

Miran Šubic, ki sem prisegal in prisegam na novinarstvo brez "uradnih sporočil" in poslane gore materialov s sej in podobnega....Je potem čudno, če me je lastna oblast lastne občine "prečrtala" prav po tej plati leta 2024 v demokratični državi in malo manj demokratičnem Kranju?