Kot novinar sem izpostavljen oceni vsak dan: ker pišem neumnosti ali pa kaj takega kar pripelje do 28 milijonov obiskov, klikov. Ko je bila moja soproga na javnem prangerju, sem bil tiho: ker nisem nikdar mešal vpliva novinarja in vloge moža ipd. Pa smo po 17 letih doživeli pravno državo tako, da so bili najbolj osramočeni tisti, ki so (tudi mene) dajali na pranger in pljuvali. Opravičil se ni nihče pa je bilo med tem prav mogoče prebrati, kaj vse naj bi pokradli in moji otroci in še kdo pri tem niso bili izvzeti. Zmagali smo, a te zmage ne privoščim nikomur: z njo grez roko v roki kalvarija boja za pravico. Pa ta sploh obstaja? Kaj bi pisal, če bi pravice /pravna država/ odločila drugače? Bi se izenačil s prvakom politike, ki je vsak sodni poraz ocenil za zaroto krivosodja? Ne vem, vem pa nekaj: ohranil sem hrbtenico!

Med tem sem bil seveda pod drobnogledom (kot vsa družina) policije in vseh njenih metod. In sem mirno spal in spim: vse doseženo v življenju po materialni plati je razvidno in jasno in...tudi stanovanje, ki sem ga podaril hčerki in v njem živi. To stanovanje mi je "dal" moj časopis, ki sem ga pisal štirideset let in ob lastninjenju prodal svoj delež. Rešil sem problem tiste generacije, ki danes obupuje nad nezmožnostjo, da pridobi lastno streho nad glavo. Sreča? Lahko se temu tako reče.

Danes pišem o stanovanju županove hčerke /po neuradnih virih je v Kranju kupil stanovanji obema iz njegove prve zveze, a to je lahko tudi navaden čvek/. Mu očitam, da je kot oče pomagal hčerki, če sem pa sam storil enako? Sploh ne, samo nekaj je tu pomembno: on je župan in z ljudmi vstopa v različna razmerja. Zato mora sleherni korak, sleherno potezo pojasniti javnosti: če ima hči stanovanje v soseski kjer je graditelj tisti, ki posluje z občino in županom kot odgovorno osebo, je to toliko bolj nujno. A ni nobene prisile, seveda.

Nekoč sem stavil, da župan ne bo mogel dolgo molčati o svojem statusu veterana vojne za Slovenijo. In sem dobil stavo: javno je pojasnil na svoj način tisto kar je odrekel temu mediju. Se nas boji? Se boji resnice? Se boji česa drugega? Ne vem, vem pa, da ne upa, zna, zmore pojasniti, kako je s stanovanjem na Zlatem polju. Pa ponavljam: nikomur tega ni dolžan storiti, a v bistvu bi moral. Ker: če je vse v redu, ni problema - če pa kaj "škriplje", potem pa pač ni v redu.

Starši imamo srečo, če lahko pomagamo otrokom. Posebej pri reševanju problemov, ki presegajo okvire običajnega. Je torej župan kupil=plačal stanovanje svoji hčerki ali ne? Njegova stvar ali njuna stvar, nesporno. Kdaj to postane "naša stvar" in stvar politične higiene? Takrat, ko isti človek hoče nov mandat in zaupanje ljudi. Ki pa jim ne zaupa niti toliko, da bi jim pojasnil stvari, ki so čiste kot rečemo.

Razen, če mu to pojasnilo dela težavo. Zdaj mu jo. Nesporno in nedvoumno. Do kdaj?

Miran Šubic, ki sem pomagal svojim otrokom. Kako in kdaj in kje? Imam srečo, da je vse to prebrskala policija in sem spal mirno in mirno spim....Vsakomur to iskreno želim!